ČLANKI

Vesna Leskošek

Trgovanje s telesi in dušami žensk na Slovenskem do konca 19. stoletja - Str. 337Ključne besede: ženska zgodovina, obredi, kaznovanje.

Zahodne raziskovalke spola so postavile tezo, da so bile ženske v zgodovini obravnavane le kot telesa, ki služijo domovini (z rojevanjem otrok) in gospodarju (kot žene in gospodinje). To tezo potrjujejo tudi slovenska raziskovanja zgodovine žensk, ki odkrivajo ideologije in prakse reduciranja žensk na njihova telesa. Na Slovenskem najdemo zapise o trgovanju z ženskami že v prvih stoletjih našega štetja. Najprej so z trgovali s sužnjami, pozneje z nevestami, ves čas pa so ženske uporabljah za trgovino z »belim blagom«, ki ostaja ena glavnih skrbi različnih mednarodnih organizacij še danes. Ženske so za njihov upor kaznovali ostreje kot moške, kajti njihovo dejanje je bilo dvojni greh. Poleg pisanih zakonov so prekršile tudi nezapisane - z vstopom v javnost so spreminjale vlogo, ki jim je bila predpisana v zahodni kulturi, zato so morale plačati dvojno ceno. Huje so jih kaznovali v protireformacijskih pogromih, čarovnice so množično morili in sežigali, nezakonske matere so preganjali, kamenjali in zasramovali, na čelo teh množičnih pomorov pa se je postavila katoliška cerkev, ki je bila hkrati tudi najvišja moralna instanca pri določanju in zapovedovanju ženskosti.

Gorazd Meško

Socialna kriminalna prevencija - vizija ali utopija? - Str. 347Ključne besede: vzroki kriminalitete, človekove pravice, policijsko delo, politika.

Avtor izhaja iz domneve, da je edina prava primarna prevencija kriminalitete socialna prevencija, ki vsebuje odpravljanje ključnih družbenih problemov in zmanjševanje neenakosti, nizke ravni izobrazbe, nezaposlenosti, ekonomske deprivilegiranosti ipd. Socialnopreventivni ukrepi se izvajajo na dolgi rok in v nasprotju s situacijskimi preventivnimi ukrepi, ki se usmerjajo le na situacije kaznivih dejanj in oviranje možnih storilcev, v večji meri poudarjajo človekovo dostojanstvo in spoštovanje človekovih pravic. Poleg tega gre pri tem tudi za reševanje socialne problematike in oblike pomoči in podpore t.i. družbenemu podrazredu, ki vse bolj postaja lastnina institucij formalnega družbenega nadzorstva.

Žarko Tepavčević

Zakonska zveza in spolnost v katoliški doktrini - Str. 355Ključne besede: identiteta družine, kontracepcija, splav, umetna oploditev.

Rimskokatoliška cerkev (RKC) je že od začetka bistveno vplivala na način življenja v celotni družbi. Ves čas se je vmešavala v urejanje odnosov med spoloma. Njeni nauki so bih podlaga za ohranitev spolne neenakosti in diskriminacije žensk. Pri tem se je nenehno soočala z vprašanjem zakonske zveze in družine in med tema dvema institucijama še danes ne razlikuje. Katoliška doktrina ima zakonsko zvezo za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrtna življenjska skupnost zakoncev, ki je nerazvezljiva. Po pojmovanju RKC je spolni odnos dovoljen le, kadar je namenjen zaploditvi ali pa kot izpolnitev zakonskih dolžnosti. RKC zavzema odklonilno stališče do splava in do kakršne koli kontracepcije razen naravne. Prav tako nasprotuje umetni oploditvi, saj po njenem ne ustreza pravilni obliki zaploditvenega spolnega odnosa. Po njenem nauku Bog daje življenje in ga jemlje, zato je vsakršno poseganje človeka na ti področji nedopustno in nemoralno.

KORESPONDENCA

Srečo Dragoš, Blaž Mesec

Specifičnost vede - specifičnost teorije - Str. 361

IZBRANI PLENARNI IN OSREDNJI PRISPEVKI

Frančiška Premzel

Urejanje stikov med nasilnim očetom in otrokom iz perspektive žrtve - Str. 371Ključne besede: strah, nemoč, občutek krivde, nezaupanje.

V prispevku, ki temelji na praktičnih izkušnjah, avtorica poudari pomen upoštevanja otrokove perspektive pri urejanju stikov z očetom, kadar je prisotno nasilje. Poskuša utemeljiti, zakaj je zmotno mišljenje, da otrok ni vpleten, da se očeta ne boji in da si stike želi. Nezdružljiva skrb in želja po otroku je velikokrat edina mogoča manipulacija in način vzpostavitve stika s partnerko, ki se je zaradi nasilja umaknila. Nezaupanje, strah in nemoč spremljajo otroka in mu onemogočajo govoriti o stvareh, ki se jim zelo dolgo prav tako izmikajo odrasli.

Lea Šugman Bohinc

Pripovedovanje zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji - Str. 377Ključne besede: soustvarjanje, postmodernizem, hermenevtična epistemologija.

Čeprav je Freud opredelil terapijo kot razgovor, je tako razumevanje z razvojem poznejših psihoterapevtskih teorij poniknilo v nereflektirano samoumevnost. Šele svetovalne in terapevtske smeri postmoderne usmeritve postavljajo refleksijo o socialnem svetovanju in psihoterapiji kot razgovoru vzajemno opazujočih se in novo zgodbo soustvarjajočih sogovornikov v središče svojega konceptualno-metodološkega okvira. V narativno pojmovanem socialnem svetovanju in psihoterapiji tako namesto o poslušanju govorimo o poslušanju zgodb, saj razumemo zgodbo kot pomensko enoto, ki okvirja našo izkušnjo in skoz katero to svojo izkušnjo interpretiramo. Različni avtorji pripovedujejo različne zgodbe o pripovedovanju zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji in za svojo pripoved uporabljajo besednjake, ki se razlikujejo glede na temeljno epistemološko predpostavko opazovalčeve ločenosti od opazovanega sistema oziroma njegove vključenosti v sistem, ki ga opazuje. Besednjak postmodernih, hermenevtičnih terapevtskih smeri s konca dvajsetega stoletja je slovar klientovih zgodb, podeljenih v razgovorih s svetovalci ali terapevti in razvijajočih se v smeri želenega razpleta problema, v smeri soustvarjanja novih analogij in metafor, tj., v smeri na novo, bolj zadovoljivo napisane skupne zgodbe svetovalca ali terapevta in klienta.

KNJIŽNA RECENZIJA

Andreja Kavar Vidmar

G. Esping-Andersen, D. Gallie, A. Hemerijck, J. Myles (2002), Why We Need a New Welfare State - Str. 385

POVZETKI

Slovenski - Str. 389

Angleški - Str. 391

NAGOVOR

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 198

Pred nami je izbor plenarnih in osrednjih prispevkov z lanskega (prvega) kongresa slovenskega socialnega dela v Portorožu. Ureditev prispevkov po sklopih (gl. povzetke na str. 527 ss.) se ujema z ureditvijo na kongresu, kar pomeni, da je bilo razporejanje, opravljeno pred kongresom na podlagi abstraktov, posrečeno. Le pri enem prispevku smo morali za natančnejšo razvrstitev zamenjati sklop, v katerega je bil postavljen.

IZBRANI PLENARNI IN OSREDNJI PRISPEVKI

Gabi Čačinovič Vogrinčič

Jezik socialnega dela - Str. 199Ključne besede: etika udeleženosti, projekt, pomoč, interdisciplinarnost.

"Nove besede" v razvijajočem se jeziku socialnega dela podpirajo paradigmatski premik v praksi in nadomeščajo ali dopolnjujejo tradicionalne koncepte. Diagnozo, obravnavo, oceno, odločbo nadomestijo ali dopolnijo odkrivanje, soustvarjanje, sodelovanje, spreminjanje, opolnomočenje - pa delovni odnos, načrt skrbi, timsko delo, skupnost, soseska, ekologija. Socialno delo je k cilju usmerjen projekt pomoči oziroma soustvarjanja rešitev za kompleksne socialne probleme ljudi. Paradigmatski premiki, ki so se zgodili v socialnem delu in v jeziku stroke, zajemajo tri pomembna poglavja: 1. kako vzpostaviti in vzdrževati projekte pomoči in kontekst socialnega dela, 2. udeleženost uporabnice, uporabnika, znanje za ravnanje, ki je potrebno za ohranjanje konteksta socialnega dela, 3. definicija interdisciplinarnosti v socialnem delu. Dober temelj za oblikovanje konsistentnega konteksta socialnega dela je etika udeleženosti, ki sega od brezpogojnega spoštovanja edinstvenosti človeka prek tkanja socialnih mrež do dela v skupnosti in politične akcije.

Birgit Rommelspacher

Socialno delo in človekove pravice - Str. 205Ključne besede: internacionalizem, hegemonija, pluralizem, protislovja.

Razprave o človekovih pravicah poudarjajo, da socialnih problemov ni mogoče obravnavati drugače kot večslojno, vključujoč vedno več mednarodnih in globalnih vidikov. Polje socialnega dela so vseskoz definirali politični boji za socialno pravičnost in emancipatorna gibanja in to zgodovino je treba reflektirati. Obenem je nujno, da socialno delo vedno znova z distanco obravnava svojo pogosto dvojno in nasprotujočo si vlogo, ko na eni strani postavlja pod vprašaj družbeno strukturo moči in dominacije, na drugi strani pa jo reproducira. Človekove pravice bi morale postati nov etični referenčni okvir za socialno delo v globaliziranem svetu. Zadnja leta številni strokovni delavci in socialnodelavska združenja vse bolj poudarjajo to zahtevo. Toda ali ni socialno delo od začetka mednarodno usmerjeno? Ni boj za socialne pravice eden prvih in poglavitnih ciljev socialnega dela? Ali človekove pravice res ponujajo nove standarde ali zgolj novo retoriko, da bi legitimirali staro prakso? Diskurz o človekovih pravicah je zelo kompleksen proces. Hkrati vključuje in izključuje, hkrati je opora hegemonističnim strukturam in orodje v boju z njimi. Prav zaradi tega protislovja so človekove pravice danes izziv za socialno delo. Jedrna debata o univerzalizmu proti relativizmu, na primer, prevprašuje kulturno vezane podobe razumevanja in konstruiranja socialnega sveta. To je pomembno za kritično in samorefleksivno teorijo in prakso socialnega dela. Podobno je debata o utrjevanju dominacije s sklicevanjem na emancipacijo Drugega pomembna za utemeljevanje socialnodelavske intervencije. Človekove pravice niso zgolj fiksen vrednostni sistem, ki bi ga prenašali na različna polja teorije in prakse v družbi, temveč je prej rezultat in izraz trajnega boja za politično, kulturno in ekonomsko moč. Socialno delo bi se moralo vključiti v to debato, da bi okrepilo svoje potenciale za kritično samorefleksijo in izboljšalo svojo zmožnost sporočanja svojih ciljev in vrednot v pluralističnem svetu.

Shulamit Ramon

Osrednja vloga deinstitucionalizacije v socialnem delu in izobraževanju za socialno delo - Str. 211Ključne besede: socialne inovacije, vloga in položaj socialnih delavcev, dejstva in predsodki, tveganje, socialni model invalidnosti.

Deinstitucionalizacija je prevladovala v drugi polovici dvajsetega stoletja na področju invalidnosti. Toda institucionalno miselnost se da zlahka prenesti na manjše ustanove, ki so zamenjale velike institucije za invalidne osebe. Zato je problem deinstitucionalizacije še vedno med nami, tako v vzhodni kakor zahodni Evropi. Je osrednjega pomena glede na vrednote socialnega dela, saj so v njegovem jedru vrednote spoštovanja ljudi, samoodločanja, protizatiralskega in antistigmatizacijskega pristopa k invalidom, kakor tudi podpora njihovih pravic do enakih možnosti. Deinstitucionalizacija problematizira samoumevno pojmovanje, da je vloga socialnega delavca najprej varovati ljudi in se izogibati vsakemu tveganju. Narobe, tveganju je naklonjena. Življenje v skupnosti je veliko bolj tvegano kakor življenje v instituciji, ker sooča invalidno osebo s svetom tistih, ki se nimajo za invalide, temveč jih še naprej stigmatizirajo, kakor tudi z nepopravljivo izgubo, ki je posledica institucionalizacije. Ujeti pravo mero med tveganjem kot edinim izhodom iz institucionalnega kalupa in izogibanjem tveganju je zahtevna naloga. Ocenjevanje ljudi, ki so vse življenje preživeli v instituciji, za življenje v skupnosti, je že samo zase umetnost, prav tako presoja, kje bi bilo najbolje, da živijo, katere aktivnosti jim predlagamo, kako jih spodbujamo, da razvijejo intimne odnose in spolno življenje. Tvegamo tudi, ko jih učimo zanesti se na svojo sodbo in sprejemamo njihovo pravico, da se zmotijo. Tudi to je dilema za socialnega delavca. Avtorica poda zglede dobre prakse, v katerih je vse to upoštevano na ravni konceptualne vednosti, praktičnih znanj in raziskovanja v socialnem delu, in jih analizira glede na ovire in priložnosti, ki izhajajo iz te vrsta dela. Razumeti socialni kontekst deinstitucionalizacije kot socialne inovacije, njenih pomanjkljivosti in prednosti je nujen del našega učenja iz uspehov in neuspehov.

Darja Zaviršek

Notranja nasprotja socialnega dela pri uresničevanju človekovih pravic v postmodernih družbah - Str. 219Ključne besede: notranja nasprotja, univerzalizem, partikularizem, vključevanje, človekove pravice.

Kritična refleksija socialnega dela v postmodernih družbah je nujna, saj globalne spremembe ne potekajo le na ekonomski, politični in kulturni ravni, temveč tudi na ravni biopolitike in biomoči. Eno od ključnih notranjih nasprotij slovenskega socialnega dela je njegova utemeljenost na zgolj univerzalnih človekovih pravicah, brez upoštevanja dejanskih ali aktualnih človekovih pravic. "Strokovna pomoč" pomeni za različne subjekte nekaj različnega, sama "pomoč", ki naj bi uporabnika vključila v socialne mreže ter usposobila za samopomoč in običajno življenje, pa jih pogosto izključuje. To je tudi ena najstarejših notranjih ambivalenc, saj je stroka z določenimi tipi pomoči kategorizirala konflikte in stiske, vključila osebe v določene strukture s statusom izjem in s tem ustvarila nova izključevanja. Socialno delo se je pri nas le do določene mere odzvalo na razvijajočo se družbeno heterogenost, saj so začele v zadnjem desetletju nastajati številne, na določen problem osredotočene partikularistične socialne službe. Med koncepti, ki so pomembni v postmodernih družbah, članek analizira še procese deteritorializacije, decentralizacije in ustvarjanja horizontalnih povezav in mrež, načelo takojšnje transakcije, načelo mobilnosti in ekonomizacijo procesov pomoči.

Tanja Lamovec

Vpliv izključenosti iz dela na kvaliteto življenja uporabnikov psihiatrije - Str. 231Ključne besede: duševno zdravje, plačano delo, izključenost.

V Sloveniji je izključevanje uporabnikov psihiatrije sankcionirano na dva načina: z zgodnjim in obsežnim upokojevanjem in z zakonodajo, ki dovoljuje le minimalno delo upokojenih oseb. Izključevanje ima negativne učinke na različne vidike psihičnega delovanja, hkrati pa uporabnikom zaradi slabega finančnega položaja onemogoča udeleževanje v prostočasnih aktivnostih, ki so dostopne večini drugih ljudi. Opisan je proces, ki ga doživi večina uporabnikov po upokojitvi in se v mnogih primerih konča z željo po plačanem delu. To pa je področje, ki je bilo pri nas doslej skoraj povsem zanemarjeno. Prikazanih je nekaj primerov iz tujine, ki kažejo, kako so drugje zagotovili uporabnikom plačano delo. Na koncu avtorica podaja nekatere možne načine reševanja tega problema pri nas.

Vito Flaker

Temeljne in nujne spretnosti socialnega dela - Str. 237Ključne besede: metode socialnega dela, spretnosti, vloga socialnega dela, odnos med teorijo in metodo, refleksivnost.

Članek temelji na oblikovanju kataloga centrov za socialno delo, ki ima namen sistematizirati naloge centrov, pa tudi opredeliti temeljne in nujne spretnosti socialnega dela. Kot "zemljevid socialnega dela" opredelimo temelje spretnosti in njihov odnos do teoretskih znanj, metodičnih načel, vrednot socialnega dela, pa tudi do konteksta in nalog. V prispevku avtor opredeli temeljne spretnosti socialnega dela in njihove nujne elemente: pogovarjanje, pogajanje, omogočanje dostopa do sredstev, beleženje in poročanje, organiziranje, profesionalno disciplino (splošno in specifično), izogibanje pastem strokovnjaštva in humor. Te spretnosti se ravnajo po metodičnih načelih dialoga, perspektive moči, verjetnosti, proaktivnosti, refleksivnosti, vsakdanje izjemnosti in pravice do napak in spodrsljajev. Avtor komentira prve izkušnje z uposabljanj, ki naj bi opremila strokovne delavce CSD za izvajanje nalog po katalogu, in se ozre na hierarhijo med spretnostmi odnosu do teorije in konteksta ter pokaže, da je socialno delo razpršena, refleksivna in pragmatična stroka in znanost, ki temelji na dialogu z ljudmi.

Blaž Mesec

Mikro, mezo, makro: Ekspanzija, integracija in specifičnost socialnega dela - Str. 259Ključne besede: teorija socialnega dela, veda o socialnem delu, makro socialno delo.

Socialno delo so tradicionalno razumeli kot enotnost dela s posameznikom, sku­pino in skupnostjo - enotnost, ker naj bi te tri ravni temeljile na osnovnih teoretskih oziroma metodičnih načelih, ki naj bi omogočala specifično definiranje socialnega dela in njegovo diferencia­cijo od sorodnih disciplin in strok. Ta načela so eksemplarično opredeljena in razde­lana pri Lüssiju, ki pojmuje socialno delo kot delo s posameznim problemskim primerom, tj., kot "socialno svetovanje". Toda po Lüssijevem pojmova­nju je že skupnostno delo na obrobju, če ne prav zunaj okvira social­nega dela kot specifične stroke. V zadnjih desetletjih se je socialno delo razširilo prav v teh "perifernih" območjih: ob skupnostnem delu se je razvilo delo z organizaci­jami, danes pa govorimo o socialnem delu na so­cietalni in globalni ravni. Ob tem se veča prepad med tako imenovanim kliničnim socialnim delom, ki ostaja v okvirih tradicionalno definiranega so­cialnega dela kot socialnega svetovanja, ali pa ga razumemo celo kot psihosocialno terapijo, in social­nim delom na organizacijski, societalni in glo­balni ravni, ki se opira tudi na druge vrste teoretične vire (sociologijo, organizacijske vede). Meje socialnega dela kot posebne stroke se vse bolj širijo na področje "družbenega dela" kot nespecifičnega družbenega in dobrodelnega udejstvovanja, s tem pa se brišejo razlike med socialnodelavskim pristopom in pristopi drugih strok, npr. družbenega planiranja, socialne politike ali socialne pedagogike. Tak razvoj je resen iz­ziv za povezanost socialnega dela in za vprašanje njegove specifičnosti in avtonomnosti kot vede in kot stroke. Avtor sodi, da je konceptualna enotnost treh ravni social­nega dela že od nekdaj bolj iluzija kot resničnost (oziroma da velja le za socialno delo kot socialno svetovanje) in da se enotnost stroke v prihodnje ne bo vzdrževala konceptu­alno (na ravni povezane in skladne teorije), ampak z bojem za oblast v akademskih, upravnih in drugih druž­benih strukturah. Ta boj že poteka, in če se socialno delo širi in si pridobiva nove pozicije z njim, ni več socialno delo, ampak poljubno druž­beno udejstvovanje, ki se mu posreči razglasiti se za soci­alno delo.

Alenka Šelih

Socialno delo in (kazensko) pravo - Str. 271Ključne besede: izključene družbene skupine, kriminologija, raziskovanje.

Zgodovina socialnega dela kaže, da so pri njegovem nastanku in razvoju (tudi v Sloveniji) sodelovali pravniki in dali socialnemu delu določen pečat. Socialno delo, ki med drugim rešuje socialne probleme ljudi, se srečuje zlasti z deprivilegiranimi, izločenimi, odrinjenimi - s skupino torej, ki prihaja v konflikt s pravom, ali pa je verjetnost za to zelo velika. Med socialnim delom in pravom obstajajo zato interakcije, prav tako tudi med nosilci ene in druge poklicne skupine. Medsebojna razmerja postajajo tem številnejša in tudi zapletenejša, čim bolj je družba razvita in s tem "juridizirana". Socialni delavci kot nosilci svoje stroke morajo biti seznanjeni s temeljnimi pravnimi pravili na tistem pravnem področju, ki ureja njihovo specifično področje dela (delo z družino, z žrtvami družinskega nasilja ali spolnih zlorab, delo z mladoletnimi delinkventi, delo z odpuščenimi obsojenci), ne bi pa jim smeli naložiti tudi odgovornosti za odločanje v posamičnem primeru. Socialno delo kot mlada stroka se ob srečanju s pravom kot staro in izdelano stroko srečuje z vrsto problemov tako na teoretski kot praktični ravni in posledično tudi na ravni individualnega razmerja med zastopnikoma obeh strok. Kar zadeva razmerje med socialnim delom in kazenskim pravom, velja poudariti njegovo konfliktnost, saj se tu srečujeta nasprotujoči si tendenci - pomoč človeku in državna prisila. Prav zaradi te notranje medsebojne napetosti je treba in je vredno posebej raziskovati razmerja med njima. Kriminološki raziskovalni projekti v Sloveniji so pogosto tematizirali ta razmerja. Najštevilnejši med njimi so se ukvarjali z zelo raznolikimi vprašanji mladoletniškega prestopništva, drugo področje glede na pogostost so bili problemi, povezani z izvrševanjem kazni odvzema prostosti, tretje pa vprašanja, povezana z žrtvami in razvojem oblik pomoči zanje. Sodeč po izkušnjah razvitih evropskih držav se bodo v prihodnje razmerja med socialnim delom in kazenskim pravom posebej vzpostavljala v zvezi z zagotavljanjem varnosti ljudi v njihovem okolju in pri delu z najbolj izključenimi skupinami prebivalstva.

Jolanta Pivorienë

Izobraževanje za socialno delo v Litvi - Str. 277Ključne besede: institucionalizacija, akademizacija, standardizacija, harmonizacija.

Članek obravnava razvoj litvanskega socialnega dela v treh stadijih: predzgodovino poklicnega socialnega dela (preden se je pojavilo, je obstajala zgolj socialna podpora), obdobje profesionalizacije in problematike, ki jih bo treba obravnavati v kratkem. Poudarek je na obdobju profesionalizacije socialnega dela, in sicer je obravnavano v luči štirih perspektiv: institucionalizacije, akademizacije, standardizacije in harmonizacije. Predstavljena je tudi evropska razsežnost razvoja izobraževanja za socialno delo v Litvi.

Srečo Dragoš

Metaetika v socialnem delu - Str. 283Ključne besede: etika, metaetika, morala, filozofija, socialno delo, vsakdanje življenje.

Normativna etika in praktična etika nista isti. S prvo si pomagamo takrat, ko druga postane nezadostna pri reševanju moralnih dilem. Pogosti pa so primeri, ko nam tudi refleksija problemske situacije na normativno etični ravni ne zadostuje, saj se srečamo z dilemami, ki to raven presegajo, ker so splošnejše narave. Takrat se gibljemo na tretji, metaetični ravni, ki je pomembna tudi v socialnem delu. V prispevku avtor pokaže razmejitve med omenjenimi tremi nivoji etičnih razmislekov in v nadaljevanju opozori na kompleksnost situacij z moralno konotacijo. Te so lahko sestavljene iz petih različnih normativnih sistemov in 23 presekov med njimi. Na konkretnih primerih je mogoče pokazati, da gre dobesedno za življenjsko odločilna vprašanja. Na koncu članka je predlagana razpredelnica z zaporedjem šestih korakov pri reševanju moralnih dilem. Glavni sklepi prispevka so trije. Razlikovanje med posameznimi nivoji etike, posameznimi normativnimi sistemi in njihovimi preseki je nujno; čeprav se v praksi med sabo prepletajo, niso eno in isto. Bolj ko so kompleksne situacije, ki zahtevajo moralno presojo, večja je uporabnost metaetične refleksije. Čeprav teh problemov ni vedno mogoče povsem razrešiti, pa je zelo pomembno vedeti, da obstajajo.

Gorana Flaker, Paul Stubbs

Globalizacija in transformacija socialnega: Konformizem in nasprotovanje - Str. 293Ključne besede: kolonializem, človekove pravice, lokalni spomin.

Prispevek se ukvarja z vprašanjem, kako obravnavati vplive globalizacije na različne vidike socialnega dela v jugovzhodni Evropi. Posebej se ukvarja z vlogo mednarodnih nevladnih organizacij in njenim odnosom z nacionalnimi nevladnimi oragnizacijami in regionalnimi mrežami in koalicijami. Definirajoč globalizacijo v okviru takih temeljnih sprememb glede razdalj v prostoru in času, da so geografske omejitve družbenih in kulturnih ureditev vse manjše, avtorja orišeta vpliv globalnih sil, globalnih povezav in globalnih predstav na socialno delo. V razpravi o globalizaciji pokažeta kompleksne spremembe v družbenih, kulturnih, političnih in ekonomskih razmerjih, poleg tega pa omenita, kako regionalne, nacionalne in lokalne sile posredujejo učinke globalizacije. Socialno politiko in socialno delo definirata v okviru regulacije/svetovanja in prakse/ukrepanja ter razpravljata o vplivih zunanjega svetovanja in režimov prakse na jugovzhodno Evropo. Zlasti obravnavata vlogo Svetovne banke, ureditev pridruževanja Evropski Uniji in raznovrstnih mednarodnih NVO in zasebnih podjetij za svetovanje. Opažene so tudi nevarnosti oblikovanja vzporednih služb socialnega dela in uvoza zunanjega razumevanja, ki ni vedno v skladu z lokalnim spominom. Omenjen je pomen določenih načel, ki vladajo zunanjim intervencijam. Prispevek skleneta dve študiji primera: intervencija mednarodnih NVO v Bosni in Hercegovini in podpora mednarodnih NVO regionalni mreži aktivnosti za otrokove pravice. Avtorja menita, da lahko razprava o primerih v kombinaciji s prenovljenim političnim delovanjem na podlagi človekovih pravic nadomesti kolonialistično globalizacijo s pristnim internacionalizmom v socialnem delu.

Elena Pečarič

Pasti profesionalizacije osebne asistence - Str. 299Ključne besede: neodvisno življenje, standardizacija, izobraževanje.

Osebna asistenca je ključna za neodvisno življenje hendikepiranih. Lahko jo definiramo kot fizično pomoč pri opravilih, ki jih oseba zaradi svojega hendikepa ne zmore opraviti sama, a jih potrebuje za samostojnost in avtonomijo. Zaradi nove zakonodaje se pripravlja standardizacija del in nalog, ki bo ta poklic formalizirala. Avtorica sodeluje pri oblikovanju teh standardov, na podlagi katerih bodo izvajali tudi izobraževanje za osebno asistenco. Izobraževanje, ki je vsekakor potrebno in koristno, dobro zlasti za asistenta, ki bo pridobil določena znanja in veščine in potrdilo, da jih obvlada, in dobro tudi za uporabnika, ki bo lahko izbral asistenta z znanjem. Obstajajo namreč pasti, ki jih nujno prinaša vsaka standardizacija in formalizacija, saj se zmanjša fleksibilnost (različne individualne potrebe uporabnika) in veča možnost priučitve in prenašanja preživetih in stereotipnih praks. Zlasti nevarna sta medikalizacija poklica in vnašanje skrbniškega odnosa. Za osebne asistente so primernejše osebe, ki niso iz socialnih in zdravstvenih poklicev in nimajo delovnih izkušenj v institucijah. So bolj odprti za nove izkušnje, in ker nimajo predhodne "vednosti", bolje in lažje ustrežejo zahtevam uporabnika. Niso obremenjeni s pravili stroke, z vrsto diagnoze uporabnika in drugimi metodami postopanja. To ne pomeni, da ni potrebno osnovno izobraževanje, vendar mora biti del tega izveden pri uporabniku, ki si izbere ustreznega asistenta. S tem se ohrani individualiziran pristop, kar je za kvaliteto storitve in uporabnike bistven element. Velika odgovornost je na strani uporabnika, saj mora dobro usposobiti svojega asistenta, če hoče imeti dobrega asistenta. Razblinimo predsodek, da vsakdo ne more biti osebni asistent, kar naj bi veljalo za določene kategorije ljudi, zlasti za t. i. rizične skupine ali težje zaposljive osebe, kot so starejši, bivši odvisniki, fizično hendikepirani, prvi iskalci zaposlitve, matere samohranilke ipd. V praksi se je izkazalo, da so ti ljudje zaradi lastnega socialnega položaja in stigmatizacije pogosto bolj dovzetni za opravljanje tovrstnega dela, so odgovorni in se ne obnašajo kot "normalni v odnosu do drugačnih". Seveda pa je vedno uporabnik tisti, ki izbira in izbere.

Jelka Zorn

Antirasistična perspektiva v socialnem delu: Kako prepoznati rasizem v vsakdanjem življenju in kulturna kompetentnost služb - Str. 303Ključne besede: latentni rasizem, dostopnost služb, izključene skupine.

V Sloveniji rasizem prizadene osebe neslovenskega izvora ne glede na državljanstvo. Rasizem se kaže kot zanikanje oziroma omejevanje pravic in zatiranje. Reproducira se na osebni, institucionalni in kulturni ravni. Nobenega dvoma ni, da je družba, v kateri živimo, multikulturna, vprašanje pa je, kako v socialnem delu zagotavljamo pravice pripadnikov manjšinskih etničnih skupin, tudi tistih, ki niso upravičenci zakona o socialnem varstvu, ampak so obravnavani po posebnih zakonih (zakon o začasnem zatočišču, zakon o azilu, zakon o tujcih). Multikulturnost in tolerantnost sama po sebi še ne pomenita, da socialne službe dejansko zagovarjajo izključene skupine in odgovarjajo na njihove potrebe. Najpomembnejše teme antirasističnega socialnega dela so: občutljivost in spoštovanje kulturnih razlik oz. vrednostnih sistemov (to ne pomeni toleriranja družinskega nasilja in slabših priložnosti za izobraževanje otrok iz teh skupnosti), znanje o tem, kako rasizem (zanikanje pravic in zatiranje) prizadene manjšinske skupnosti in osebe brez državljanstva, prepoznavanje vsakdanjega rasizma v delovanju institucij in na osebni ravni, zagovarjanje pravic izključenih skupin in vprašanje dostopnosti socialnih služb. Antirasistično socialno delo je v nasprotju z zdravorazumsko delitvijo in vrednotenjem "nas" in "njih", iz česar izhaja nasprotovanje ustaljenim segregacijskim in asimilacijskim modelom oz. dostopnosti in kvaliteti storitev glede na etnično pripadnost ali državljanski status (potencialnih) uporabnikov.

Tom Schmid

Stabilizacija / integracija - Str. 311Ključne besede: integracija, izključevanje, odklonsko vedenje, socialna politika, dvojni mandat.

Naša družba potrebuje definicijo in izključevanje "odklonskega vedenja" kot bistveno značilnost svoje povezanosti. Vendar si ni mogoče predstavljati izpada iz družbe; tudi izključeni živijo v družbi, v nišah, v notranji odmaknjenosti, v vpadljivi drugačnosti, ali - ne tako redko - v ustanovah. Izključevanje je torej eksil znotraj družbe. Socialnopolitične in socialnodelavske strategije načrtujejo premagovanje izključevanj, čeprav je jasno, da si družbe brez izključevanja ni mogoče predstavljati. Socialna politika je politično in ekonomsko determinirana, sledi vsestranskim zahtevam in je omejena v metodah in inštrumentih. Razvija se na področju, ki je polno protislovij, in sledi različnim družbenim interesom (interesom družbenih akterjev). Glavna naloga družbene socialne politike je stabilizacija "normalnega" življenjskega poteka glede na "varno" tveganje (starost, potreba po oskrbi), kot tudi glede na negotovo tveganje (bolezen, brezposelnost, revščina). Boj proti revščini je socialnopolitično področje, toda (vsaj v razvitih državah) nepomembno; "socialnopolitični deficitni diskurz" lahko zato ogrozi njegove zahteve in s tem odpre vrata neoliberalizmu tako v socialnopolitičnem kot tudi v socialnodelavskem diskurzu. Preveriti je treba, v kolikšni meri se lahko v diskurzu razvit pojem nedeljive, enotne, k razpravi in klientom usmerjene integracije, ki sprejema izvedenstvo klientov in vključuje "pravico biti drugačen", razvije kot splošna socialnopolitična in socialnodelavska strategija za premagovanje izključevanja.

POVZETKI

Slovenski - Str. 321

Angleški - Str. 329

ČLANKI

Blaž Mesec

Primer kvazi sistemske sociološko-organizacijsko usmerjene teorije socialnega dela - Str. 139Ključne besede: teorija socialnega dela, metode socialnega dela, sistemska teorija.

V okviru širše zasnovanega pregleda teorij socialnega dela, ki naj bi postopoma zapolnil veliko praznino v slovenski strokovni literaturi s področja socialnega dela, je prikazana teorija socialnega dela Pincusa in Minahanove, ki je pomemben poskus prevladanja tradicionalne delitve metodike socialnega dela na delo s primerom, skupinsko delo in skupnostno delo. V članku je ta teorija poimenovana kvazi sistemska in organizacijsko-sociološka. Značilno zanjo je protislovje med nasprotovanjem omenjenemu uveljavljenemu razlikovanju metod, strukturalističnim zavzemanjem za egalitarizacijo odnosov, participacijo uporabnikov in zagovorništvo na eni strani in prevzemanjem funkcionalistične "sistemske" terminologije na drugi, ob tem pa avtorja sploh ne upoštevata bistvenih pojmov sistemske teorije. Njuna zasluga je, da sta opozorila na dejansko povezanost različnih ravni dela tudi pri delu na posameznem primeru.

Darja Kuzmanič Korva

Strategija oblikovanja mreže pluralnih izvajalcev - Str. 169Ključne besede: sinergija, mreža izvajalcev, javne organizacije, neprofitno-volonterske organizacije, zasebne organizacije.

Delo na področju socialnega varstva je namenjeno skupnosti, torej lokalni ravni, na kateri se zagotavljajo posebne socialno varstvene storitve. Pravzaprav ni pomembno, ali storitve izvaja javna služba, neprofitno-volonterska organizacija, zasebnik ali neformalna mreža. Problemi, ki jih rešujejo različni izvajalci na področju socialnega varstva, so tako obsežni, da univerzalnega odgovora na zahteve in probleme lokalne skupnosti ne more zagotoviti en sam izvajalec. Še slabše je, če zaradi pomanjkanja medsebojnega profesionalnega delovanja in izoliranosti ne more zadovoljiti potreb v skupnosti niti več različnih izvajalcev, ki prelagajo zaznane probleme drug na drugega. Pomoč na področju socialnega varstva je učinkovita le, če je zagotovljena takoj. V praksi se kaže, da izvajalci, ki se ukvarjajo z reševanjem določenega problema, niso med seboj usklajeni, zato ga rešijo manj ustrezno in pozneje. Nujno je treba vzpostaviti pretok informacij o vseh izvajalcih, ki izvajajo ustrezno pomoč. S tem omogočimo prepoznavnost izvajalcev in damo uporabniku možnost izbire. Delo na področju socialnega varstva bo učinkovito samo, če bomo povezali izvajalce v enovit sistem in ustvarili pretok informacij o programih in storitvah, ki jih ponujajo na lokalni in državni ravni.

Kristina Urbanc, Marjana Kletečki

Nekateri etični izzivi socialnega dela na Hrvaškem - Str. 183Ključne besede: etika, konflikt vlog, birokratizacija, supervizija.

Težnje k birokratizaciji prakse socialnega dela, pa tudi vse bolj restriktivni in rezidualni zakoni socialne politike postajajo vse večji vir etičnih dilem, s tem pa tudi profesionalnega stresa za socialne delavce. S pomočjo analize primerov obstoječe prakse, zakonskih usmeritev in novejše literature s tega področja avtorici razlikujeta več ravni etičnih dilem, v okviru katerih se najpogosteje pojavlja konflikt med vrednotami in etičnimi načeli. Enoznačnih in univerzalnih odgovorov na tovrstne probleme ni, zato avtorji poudarjajo pomembnost dviga profesionalne kompetentnosti socialnih delavcev in ozaveščanje osebnega sistema vrednot in verovanj. Nedvomno v teh procesih, tako v praksi kot pri izobraževanju socialnih delavcev na Hrvaškem, igra vse pomembnejšo vlogo supervizija kot specifična oblika podpore in pomoči socialnim delavcem.

PREMISLEK

Andreja Črnko

Neusklajena zakonodaja in ugotavljanje invalidnosti - Str. 189

KNJIŽNA RECENZIJA

Urša Rozman

Srečo Dragoš, Vesna Leskošek (2003), Družbena neenakost in socialni kapital - Str. 191

POVZETKI

Slovenski - Str. 193

Angleški - Str. 195

NAGOVOR

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 66

V tej številki objavljamo prvi izbor prispevkov s prvega slovenskega kongresa socialnega dela v Portorožu oktobra lani. Izbrane prispevke bomo objavljali tudi v prihodnjih številkah. Med prejšnjo in to številko revije Socialno delo pa se je zgodila sprememba, ki jo vsekakor moramo obeležiti: naš izdajatelj, Visoka šola za socialno delo, je medtem spremenil status in postal Fakulteta za socialno delo. To nas dvakrat veseli - poleg tega, da bomo odslej lahko objavljali članke na podlagi magistrskih in doktorskih del s področja socialnega dela, ponosno domnevamo, da je k prehodu na univerzitetni program prispevala tudi naša revija.

ČLANKI

Dragan Petrovec

Govorica nasilja v govoru o nasilju - Str. 67Ključne besede: senzacionalizem, odziv na nasilje, cenzura.

Prispevek povzema ugotovitve raziskave z naslovom "Nasilje v medijih". Raziskava je bila razdeljena na dva dela. Prvi je teoretske narave in obravnava pojav nasilja v medijih na splošno in odziv na tovrstno kulturo. Drugi del je empiričen. Vsebuje podatke o količini nasilja v nekaterih sredstvih javnega obveščanja. Za ustrezno sliko uredniške politike, ki se nanaša na nasilje, primerja osrednja poročila dveh televizijskih hiš na isti dan v obdobju dveh mesecev. Rezultati so pokazali, da se nacionalna televizija močno razlikuje od komercialne, kjer je nasilnih vsebin skoraj trikrat več. Vendar tudi nacionalna televizija lovi zaostanek z nekaterimi drugimi oddajami. Poleg televizijskega sporočanja raziskava analizira najbolj bran slovenski časopis Slovenske novice z vidika količine nasilja, načina sporočanja in slikovnega opremljanja, pri čemer je naključno izbranih 100 izvodov zadnjih dveh let. Iz analize naslovnic, slikovnega gradiva in količine nasilja v celotnem časopisu je razvidno, da je nasilje najbolje trženo blago. Skorajda 80 odstotkov naslovov zbuja asociacije na krvave zgodbe, ki tudi v resnici sledijo. Po avtorjevem mnenju ni mogoče zagovarjati klasične cenzure, saj gre za dolgotrajen proces, v katerem se oblikuje kultura posredovanja informacij in kultura branja. Za sedanji trenutek je značilna uredniška politika, ki oblikuje novice, kakor in kakršne želi sprejemati publika. Pri tem uredništva praviloma odklanjajo vlogo oblikovalca splošne kulture in pristajajo zgolj na vlogo tistega, ki (u)streže publiki.

Marko Milosavljevič

Moč in odgovornost: Množični mediji in novinarstvo med popolno svobodo in odgovorno svobodo - Str. 79Ključne besede: novinarska svoboda, medijske pravice in odgovornost, regulacija, etika.

Vsaka moč in vsaka svoboda, sprejeta na osnovi družbenega konsenza (izjema je pač totalitarna moč v nedemokratičnem sistemu), predpostavlja pravice in dolžnosti. Pravice množičnih občil so pogosto jasne in v osnovi pogosto določene že v ustavi; primer ameriškega prvega amandmaja, ki zagotavlja svobodo tiska in svobodo izražanja, je samo najbolj znamenit. Nejasno pa je, kakšne so dolžnosti množičnih občil. Poleg tega so pravila in načini novinarskega in uredniškega delovanja pogosto netransparentni in nerazkriti. Občinstvo in celotna družba se znajdeta pred vprašanjem, kaj lahko od medijev pričakujeta, kaj lahko zahtevata in kaj lahko dejansko storita. Najpogosteje se taka vprašanja zastavijo, kadar pride do objave napačnih, zavajajočih ali etično spornih informacij in vsebin. Članek se ukvarja z razmerjem med novinarsko in medijsko svobodo in odgovornostjo, pravicami in dolžnostmi, regulacijo in samoregulacijo, torej z mehanizmi in postopki, ki poskušajo zagotoviti jasno, javno in transparentno delovanje množičnih občil, posebej v odnosu do "navadnih" ljudi, medijsko neizpostavljenih, šibkih, žalujočih, manjšin in ostalih posebej občutljivih delov družbe.

Mojca Pajnik

Poročanje medijev o marginaliziranih skupinah - Str. 87Ključne besede: ideološki aparati države, argumentacija, reprezentacija.

Mediji kot eden od ideoloških aparatov države (Althusser) delujejo v funkciji reproduciranja trenutnega stanja v družbi. T. i. "zadevam javnosti" podeljujejo status z legitimiranjem izbranih politik in utrjevanjem družbenih norm. Mediji določajo okvir razmišljanja in interpretiranja, kar deluje tudi kot sredstvo za legitimacijo predsodkov in diskriminacijo pripadnikov marginaliziranih skupin, na primer uporabnikov drog, žensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo, prebežnikov. Na podlagi rezultatov analiz medijskih tekstov lahko rečemo, da mediji reproducirajo predsodke in stereotipe na različnih stopnjah. Uporaba kritične diskurzivne analize, metode za analiziranje tekstov, ki nam omogoča, da se osredotočimo na izbrane segmente tekstov in jih poskušamo na podlagi analize uporabe jezika in načina komunikacije razumeti v širšem kontekstu, pokaže denaturalizacijo in dekonstrukcijo splošno sprejetih reprezentacij. Tako ugotovimo, da mediji pri poročanju o pripadnikih različnih marginaliziranih skupin pogosto uporabljajo enake ali vsaj podobne strategije argumentiranja. Pripadniki takih skupin so pogosto označeni kot "problematične osebe", kot tisti, ki se predvsem razlikujejo od "normalne" večine. Poimenovanja so stereotipna in posameznika reducirajo na objekt, zanikajo njegovo subjektivnost in ga predstavijo kot nekoga, ki že zaradi tako ali drugače definirane drugačnosti ogroža večino. Delovanje, v skrajnih primerih tudi že sam obstoj pripadnikov omenjenih skupin je predstavljeno kot apriori tisto delovanje, ki ogroža ustaljeni družbeni red. Novinarji v svoji argumentaciji vzpostavljajo in vzdržujejo mejo med dopustnim in nedopustnim, delujejo kot razsodniki, ki v imenu zaščite javnosti in javnega interesa "žrtvujejo" posameznike ali skupine posameznikov.

Janez Mekinc, Marija Ovsenik, Rok Ovsenik

Dvomi o možnostih boja proti rasizmu in ksenofobiji na internetu: Analiza protokola Sveta Evrope - Str. 95Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kriminalizacija.

Večna dilema demokratičnih držav je potegniti mejo med popolno svobodo izražanja na eni strani in zagotavljanjem pravic manjšin, ki bi jim lahko bile prav zaradi te svobode kršene pravice, na drugi. S to dilemo se srečujemo, ko poskušamo kriminalizirati dejanja, povezana z pojavljanjem rasističnih in ksenofobičnih spletnih strani. Še večja dilema nastane, ko poskušamo določiti posamezna dejanja, ki bi jih bilo treba kriminalizirati. Enako pomembno je tudi vprašanje, ali je lahko ustvarjanje, produciranje, objavljanje, ponujanje ali omogočanje spletnih strani z rasistično in ksenofobično vsebino kaznivo dejanje. Sama po sebi se ponuja primerjava s spletnimi stranmi z otroško pornografijo. Oboje so na prvi pogled primerljivo problematične zaradi svoje vsebine, natančna analiza pa nam pokaže, da je omejevanje svobode izražanja v primeru rasizma in ksenofobije veliko bolj problematično.

Tomo Dadič

Šport kot orodje socialnega dela - Str. 101Ključne besede: kineziologija, judo, destigmatizacija, integracija, normalizacija.

Šport je danes v svetu zelo kompleksen družbeni pojav. Kot tak ni imun na slabosti (komercializacija, doping, afere), hkrati pa v svojem bistvu nosi tudi ogromno prednosti. Športu (oziroma kineziologiji kot znanosti o športu) je mesto tudi v socialnem delu in narobe. Še posebej v tistem delu kineziologije, kjer športni dosežek ni primarni (oziroma sploh ni) cilj ukvarjanja s športom. Športna dejavnost G juda (gan: vključevalni, ju: mehka, do: pot) poteka na Obali od leta 1994 ter je od začetnih petih oseb s posebnimi potrebami v Judo klubu Portorož prerasla v gibanje, ki se odvija v štirih judo klubih po Sloveniji s 60 osebami s posebnimi potrebami. Na osnovi kriterijev normalizacije so sodelavci, ki delajo v projektu G juda na Obali, dokazali, da šport (judo) daje osebam s posebnimi potrebami možnost vključevanja v običajno življenjsko okolje. Daje jim priložnosti za večjo prisotnost v družbi, veča jim možnost izbire in vpliva, ponuja več možnosti za osebni razvoj in navezovanja novih znanstev in prijateljstev. Na ukvarjanje z športom nikakor ne smemo gledati kot na terapevtsko dejavnost, ki jo eden daje, drugi pa sprejema. Narobe, gre za enakopravne udeležence v športnem procesu. Še zlasti velja to za judo, ki v sebi nosi komponento enakopravnosti in spoštovanja in temelji na strogih etičnih načelih. Šport (judo) ponuja obilo možnosti preseganja vsiljene "samopodobe uporabnikov" s strani družbe. Je odlično sredstvo destigmatizacije, integracije in normalizacije oseb s posebnimi potrebami.

Vera Grebenc

Etnografija heroinske krize - Str. 109Ključne besede: zasvojenost, pomanjkanje, tveganja zaradi uživanja drog, skupnostno delo.

Heroinska kriza kot fenomen uživanja drog zaseda v govoru o drogah poleg govora o užitku pomembno mesto. Medtem ko v pogovorih uživalcev drog zasledimo bolj ali manj dramatične pripovedi o doživljanju kriz in doživetjih v krizi, se strokovna literatura osredotoča na medicinske pojme v zvezi z abstinenčnim sindromom. Vsakdanje predstave o krizi so ujete v stereotipe: kriza kot motiv za nenadna in nekontrolirana dejanja posameznika, ki je "pripravljen storiti kar koli". Razumljena je kot vzvod za nasilno in neobvladljivo vedenje ljudi, ki uživajo droge. Manj je znano, kako je kriza povezana z vsakdanjikom uživalcev drog, kako je zavest o krizi vpeta v organizacijo dneva ljudi s scene, v prakse uživanja in taktike obvladovanja zasvojenosti. S kvalitativno analizo intervjujev in osebnih pripovedih uživalcev drog, v katerih se je avtorica osredotočila na pripovedi, ki govorijo o heroinski krizi, je izdelala zemljevid heroinske krize. Krizo analizira v povezavi s socialnim kontekstom (zaposlitev, šolanje, prosti čas, socialne mreže) in glede na situacije, ki so pomembne v vsakdanjem življenju ljudi, ki uživajo droge (nabavljanje, uživanje). Rezultati analize so pokazali, da kriza ne zaseda osrednjega mesta v življenju ljudi, ki so zasvojeni s heroinom, je pa na poseben način stalno prisotna - kot možnost, grožnja ali dejansko doživetje. Za razumevanje krize je treba razlikovati dva konteksta krize: "redna" kriza je posledica pomanjkanja droge in povezana s potrebo, da jo potolažimo; kriza je lahko tudi slovo od uživanja drog, abstinenčna kriza, povezana z željo o prenehanju uživanja. Gre za različna procesa, ravnanja ljudi se v vsaki od obeh situacij razlikujejo. Dober iztek krize je povezan s socialnim položajem posameznika in trenutnimi okoliščinami, naj gre za obvladovanje tveganj, povezanih s praksami uživanja heroina, ali pa za ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje pomembnih socialnih vlog v življenju ljudi, zasvojenih s heroinom. Mogoč odgovor pri načrtovanju intervencij socialnega dela je skupnostno socialno delo, saj je metoda, ki predvideva kontekstualno vezano delovanje in omogoča odzive na vsakdanje situacije v vsakdanjem okolju.

Dušica Grgič, Mirjam Bartol-Polončič, Gordana Čižman

Primer vodenja družine po programu psihosocialne pomoči - Str. 121Ključne besede: faze dela, načrt pomoči, dogovor, izvajalka, dokumentacija.

Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani in pri skrbi za otroke ter usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju. Storitev izvajajo v zaporedju treh faz. V fazi priprave skupaj z družino opredelijo problem, sklenejo dogovor o sodelovanju ter naredijo načrt pomoči družini. V fazi izvajanja kontinuirano delajo z družino ter evalvirajo napredek na preglednih timskih obravnavah z družino. V fazi končevanja ocenijo učinke pomoči ter se odločijo o nadaljevanju ali zaključku pomoči. Podpora pri izvajanju programa so številni, vnaprej pripravljeni obrazci. Predstavljen je primer, ki potrjuje, da uspeh pri delu ni le izpolnjevanje in doseganje v načrtu zastavljenih ciljev; uspešno je delo tedaj, ko vstop v družino pripomore k boljšemu prepoznavanju najustreznejše in najprimernejše rešitve. Tako delo je izziv, ki ne le strokovno, temveč tudi zelo osebno in čustveno angažira še zlasti izvajalko, izvajalca pomoči na domu. Med pomembne naloge pri nadaljnjem razvoju programa bi morali uvrstiti permanentno izobraževanje izvajalcev in zagotavljanje večje stabilnosti ob kadrovanju oseb, ki delajo z družino na domu.

POVZETKI

Slovenski - Str. 129

Angleški - Str. 134

ČLANKI

Maja Klančnik Gruden

Sociološki vidiki položaja in vloge medicinskih sester v Sloveniji: Študija primera - Str. 1Ključne besede: skrbstveno delo, ženski poklici, totalna ustanova, tesnoba.

Članek analizira položaj medicinskih sester (srednjih medicinskih sester in zdravstvenih tehnic) in njihovo doživljanje poklicnega skrbstvenega dela na enem od bolnišničnih oddelkov bolnišnic v Sloveniji. Ugotovitve temeljijo na rezultatih kvalitativne raziskave - študije primera, ki je bila izvedena na Kliničnem oddelku za žilne bolezni v Ljubljani. S pomočjo poglobljenih intervjujev in terenskega opazovanja je bilo potrjeno, da medicinske sestre na bolniškem oddelku opravljajo podobna skrbstvena dela, kot jih opravljajo tradicionalne žene v družinah. Bolniški oddelek bi lahko primerjali s tradicionalnim družinskim bivališčem, v katerem prevzame bolnik odvisno vlogo otroka, medicinska sestra vlogo gospodinje, ki skrbi za red in zdravnik vlogo gospodarja in očeta, ki nadzoruje delovni proces. Intervjuji so pokazali, da pasivna skrbstvena vloga, ki jo ženski pripisujejo družbeno ustvarjene spolne ideologije, medicinskih sester doslej niso zadovoljile. Dodaten faktor, ki medicinskim sestram preprečuje doživljanje zadovoljstva pri delu, se nanaša na lastnosti bolniškega oddelka, ki ima določene podobnosti s totalno ustanovo. Medicinske sestre pri delu z bolniki, ki so bolj ali manj prizadeti, doživljajo tesnobne občutke. Za soočenje s takimi občutki imajo medicinske sestre premalo znanja in podpore, saj je služba zdravstvene nege organizirana tako, da pri medicinskih sestrah raje spodbuja razvoj osnovnih obrambnih mehanizmov - ki temeljijo predvsem na izogibanju - kot pa konstruktivno soočenje s problemi ter njihovo osebno in strokovno rast.

Liljana Rihter

Pomen kvalitativnih metod pri evalvaciji projektov prostovoljnega dela: Primer evalvacije projekta prostovoljnega dela na Šolskem centru Velenje - Str. 19Ključne besede: kvalitativno raziskovanje, izbira metodologije, raziskovalna paradigma.

Kvalitativni pristopi v (evalvacijskem) raziskovanju so bili dolgo časa in so še vedno predmet kritik pozitivistično usmerjenih raziskovalcev. Kljub kritikam so potrebe po evalvacijskem raziskovanju spodbudile pragmatičen pristop, ki ni predan predpostavki, da je pravilna le ena raziskovalna metoda, ampak metode izbiramo v odvisnosti od raziskovalnega vprašanja. Avtorica na podlagi evalvacije dela projekta prostovoljnega dela na Šolskem centru Velenje ugotavlja, da je kvalitativni pristop še posebej primeren za evalvacijo procesa dela, za evalvacijo (ne)namernih učinkov in za evalvacijo doseganja ciljev z vidika prostovoljcev. V zadnjem delu članka poda še nekaj napotkov, kako povečati verodostojnost evalvacije, ki temelji na kvalitativnem pristopu. Avtorica meni, da je treba spodbuditi kvalitativne strategije evalviranja projektov prostovoljnega dela, saj le na ta način dobimo kompleksno sliko posameznega projekta.

Žarko Tepavčević

Družina in prosti čas - Str. 27Ključne besede: družinski odnosi, življenjski pogoji, kvaliteta življenja.

Prosti čas je vzajemni interes družine, fokus interakcije in komunikacije ter priložnost za preskus in razvoj novih družinskih odnosov. Aktivnosti v prostem času, v katerih sodeluje vsa družina, v večji meri pripomorejo k izboljšanju medsebojnih odnosov kot aktivnosti, v katerih sodelujejo posamezni člani. Spremembe v strukturi družine in opredelitvi posameznih vlog se odražajo tudi na spremembah v preživljanju prostega časa. Velik vpliv na aktivno preživljanje prostega časa imajo življenjski pogoji, zlasti socialnoekonomski položaj družine. Če se izboljšajo življenjski pogoji, se kvalitativno spreminja tudi prosti čas, ki je zelo pomemben za zdravje in kakovost življenja vsakega posameznika, družine in družbe.

PRAKSA

Danica Matjanec

25 let socialnega dela v domu upokojencev Maribor: Izkušnje in razvoj - Str. 33

POROČILA

Barbara Kresal

Dnevi delovnega prava in socialne varnosti 2002: "Nova delovna zakonodaja" - Str. 43

Špela Urh

Primeri dobre prakse pri delu z romi na Madžarskem: Poročilo s potopisom - Str. 49

Barbara Kresal

VII. evropski kongres mednarodnega združenja za delovno pravo - Str. 55

INDEKS

Letnik 41 (2002) - Str. 57

POVZETKI

Slovenski - Str. 61

Angleški - Str. 63