UVODNIK

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 359

Pričujoča številka je nekoliko obsežnejša kakor po navadi, to pa je posledica obsežnega projekta, ki je v njej obravnavan — mednarodnega projekta študija duševnega zdravja v skupnosti — usposabljanja za psihosocialne službe, ljubkovalno projekta Tempus, ki se je kot študij že končal, nadaljuje pa se kot mreža duševnega zdravja v skupnosti. Opravljeno je bilo veliko delo, in to se pozna tudi v pričujočih člankih, ki so večinoma evalvacije študijskega programa, skupna pa jim je v glavnem ugotovitev, da je opravil dve mamutski nalogi: izobrazil je skupino ljudi za področje duševnega zdravja v skupnosti in spodbudil vrsto projektov na tem in bližnjih področjih. Koordinator študija je bil Vito Flaker, in glede na delo, ki ga je moral ob tem opraviti, ni čudno, da prevladuje tudi kot avtor tekstov. V članku z naslovom K navadnosti izjemnega želi pokazati, kako je lahko socialno delo sinteza različnih konceptualnih okvirov; temu bi dodali akcijska sinteza, saj je za teoretske konceptualizacije značilno, da jih ni mogoče sintetizirati brez preostanka, to pa nas lahko zapelje k antiteoretski, intuicistični naravnanosti ali k teoretskim simplicizmom. Vendar avtor razločno pove, da je zanj relevantna sinteza na ravni akcije, ki je seveda ključna za socialno delo. To je razvidno tudi iz njegove Vizije služb za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, ki zahteva odločno politično delo V članku, ki sta ga napisala z Vesno Leskošek, obravnavata vpliv študija duševnega zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja in ugotovita, da je s pomočjo projekta Tempus socialno delo šele prav stopilo na to področje. Dobro informirana sodelavka študija iz Londona Shulamit Ramon v svojem članku ugotavlja, da sta v času, ko je bila v Sloveniji, tu obstajala dva pomembna projekta na področju socialnega dela: delo z begunci in študij duševnega zdravja v skupnosti. Zelo pohvalen je evalvacijski prispevek Justina Batemana, čeprav se nikakor ne izogiba kritičnim pripombam, kjer se mu zdijo potrebne. Edina študentka študija duševnega zdravja v skupnosti, ki je napisala članek za to številko, је Jelka Škerjanc. Njen tekst lahko beremo kot poročilo nekoga, o katerem govori J. Bateman: nekoga, ki je našel v Tempusovi skupini podporo in mrežo za svoja že obstoječa prizadevanja na področju skupnostne skrbi. Mentor pri študiju duševnega zdravja v skupnosti Marjan Vončina v svojem prispevku na videz nasprotuje tezi, da bi se bilo treba za uveljavitev skupnostne skrbi kaj dosti ozirati na politiko, in seveda ima prav: politika sama po sebi nikakor ni naklonjena jasnim, transparentnim projektom, saj mora zadovoljiti preveč raznorodnih interesov in sklepati kompromise tudi takrat, ko je to v škodo dobri praksi. Res pa ima nasprotni avtorjev predlog, razvijanje lokalnih programov dobre prakse, tudi nedvomne politične učinke (poleg tega, da se ne more izogniti politično zamejenem prostoru), to pa prej ali slej pripelje tudi do konfrontacije. Kako je Tempusov študij vplival na antropološko perspektivo in perspektivo spolov v socialnem delu, piše Darja Zaviršek. To sta seveda zdaj že klasični perspektivi, saj je mogoče šele v luči družbenih razlik, med katere, paradoksno, sodi tudi spolna, prav zastaviti akcijo, ki jo zahteva nova ureditev na področju skupnostne skrbi. V rubriki »faktografija« objavljamo nekatere podatke o programu Tempus in rezultate evalvacije na podlagi vprašalnika, ki so ga izpolnjevali njegovi študentje. Med sodelavci študija je bil do svoje smrti tudi francoski mislec Félix Guattari, in v spomin nanj objavljamo njegov tekst na temo, ki je sicer stara, a nas v današnjem času vse bolj zaposluje: O produkciji subjektivnosti.

ČLANKI

Vito Flaker

K navadnosti izjemnega: možnosti paradigmatskega premika - Str. 361

Avtor v članku predstavi konceptualno sintezo, ki se je glede paradigmatske vloge socialnega dela izoblikovala v teku programa Tempus. Osnovna teza je, da je socialno delo kot disciplina brez svojega institucionalnega hrama prostor, kjer so mogoče sinteze različnih konceptualnih okvirov. V nadaljevanju avtor to tezo argumentira in razdela s primeri s področja duševnega zdravja v skupnosti. Na zgledu stanovanjskih skupin opiše možnosti inovativnosti in ustvarjanju umetnih, a vseeno vsakdanjih oblik življenja. Zagovorništvo nam pokaže pomembno vlogo socialnega dela pri mediaciji med različnimi doživljajskih svetov. Načrtovanje skrbi kaže na tendence radikalnih zasukov v socialnem delu (neposredno financiranje), na pomembnost kratkih zgodb naših strank, prikladnost pritličnih analitičnih orodij in na pomen proaktivne zastavitve socialnega dela; zlasti pa pokaže transformacijsko moč socialnega dela.

Shulamit Ramon

Slovensko socialno delo: primer nepričakovanega razvoja v obdobju po letu 1990 - Str. 373

Prispevek postavlja slovensko socialno delo v kontekst političnih, socialnih, ekonomskih in kulturnih sprememb, ki so se dogajale v Sloveniji v zadnjem času. Sledi oris okvira izobraževanja za socialno delo in socialnih služb. Opiše in analizira dva pomembnejša, presenetljivo inovativna projekta v socialnem delu: delo z begunci in program študija duševnega zdravja v skupnosti. V sklepu avtorica opisuje pomen teh dveh projektov za teorijo in prakso socialnega dela v Sloveniji.

Justin Bateman

Evalvacijsko poročilo o študiju duševnega zdravja v skupnosti v Ljubljani - Str. 383

Avtor je ob koncu programa študija duševnega zdravja v skupnosti opravil vrsto pogovorov s študenti in iz tega ter iz drugih svojih opažanj izdelal evalvacijsko poročilo, za katero je bil naprošen, v drugem delu pa še kritično obdela obstoječo ureditev na področju skupnostne skrbi v Sloveniji. Ugotavlja, da se je program študija kljub nekaterim pomanjkljivostim (med katerimi izstopa načrtovanje časa) zelo posrečil: da je močno vplival tako na poglede študentov kakor na njihovo prakso in da je spodbudil vrsto novih projektov na področju skupnostne skrbi.

Vito Flaker, Vesna Leskošek

Vpliv študija duševnega zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja - Str. 395

Avtorja opredelita vlogo socialnega dela na področju duševnega zdravja pred projektom kot izrazito obrobno in pomožno. Po drugi strani pa ugotavljata, da projekt ne bi nastal, če ne bi bilo predhodnih izkušenj s prostovoljnim delom in akcijskim raziskovanjem od sedemdesetih let naprej. Poleg konceptualnih novosti (normalizacija, uporabniška in feministična perspektiva, individualizacija skrbi) je projekt prinesel v naš prostor kup inovativnih projektov, ki spreminjajo prizorišče socialnega dela. Avtorja ugotavljata, da sta se s projektom pojavila na tem področju tudi dva nova akterja: socialno delo in uporabniki. Tako je ta, čeprav izobraževalni program, s široko definicijo duševnega zdravja v skupnosti in z aktivizmom slušateljev in mentorjev prispeval k spremembam v praksi socialnega dela na tem področju in na splošno.

Jelka Škerjanc

Proces samoorganiziranja ljudi s posebnimi potrebami - Str. 401

V prispevku je predstavljen proces samoorganiziranja ljudi s posebnimi potrebami in njihovih staršev z Obale, ki se je začel in se razvijal v istem času kot izobraževalni program duševnega zdravja v skupnosti. V teoretskem delu avtorica sledi tezi, da je prizadetost problem družbe, ki se ni sposobna organizirati tako, da bi odgovorila na potrebe svojih članov in članic. Ker je prizadetost politično ustvarjen problem, ga je mogoče rešiti le na tem področju. Ljudje s prizadetostjo ga bodo presegli le, če bodo prevzeli vpliv nad svojim življenjem in nad procesi v družbi, ki odrejajo njihov položaj. To bo mogoče tedaj, ko bodo imeli vpliv na načrtovanje služb zanje in relevantna znanja in informacije.

Marjan Vončina

Vpliv študijskega programa duševno zdravje v skupnosti na razvoj sistema socialnega varstva - Str. 409

Avtor obravnava vplive študijskega programa duševno zdravje v skupnosti na sistem socialnega varstva v kontekstu sprememb, ki jih je začrtal novi Zakon o socialnem varstvu. V novih razmerah se kaže tudi spremenjena vloga socialnega dela, ki mora za delovanje pridobiti pooblastilo uporabnikov. Vključevanje uporabnikov prek načel dobre prakse je kot normo socialnega dela v slovenski prostor vnesel prav program duševnega zdravja v skupnosti. Druga pomembna vloga programa je v tem, da se je udeležencem posrečilo organizirati vrsto novih socialnovarstvenih programov, katerih izhodišče je iskanje in zagotavljanje vpliva uporabnikov. Kot možno pot pri utrjevanju in širjenju vrednot, ki izhajajo iz potreb uporabnikov, avtor predlaga vzpostavitev večje distance do politike in ustvarjanje inovativnih programov, ki bodo temeljili na spoštovanju in razvijanju veščin pri delu z ljudmi.

Darja Zaviršek

O časih, ko smo še verjeli, da bodo ostank evropskega radikalizma v socialnem delu zaveli na vzhod - Str. 413

Članek obravnava vpliv, ki ga je imel študij duševnega zdravja v skupnosti na novosti v kurikulumu Visoke šole za socialno delo. Poudarjen je vpliv študija na metodološke in teoretske koncepte socialne antropologije, ki so se začeli uveljavljati v socialnem delu. Nekateri teoretiki so uporabljali socialno antropologijo kot teoretski model, drugi pa so poudarjali antropološki pristop pri neposrednem delu z ljudmi. Predavatelji in predavateljice mednarodnega študija so vnesli na področje socialnega dela v Sloveniji tudi perspektivo spolov in uveljavili spol kot analitično kategorijo. Veliko jih je poudarjalo »spolno slepoto« kot eno ključnih konceptualnih napak socialnega dela. Ena od skupnih značilnosti gostov je bila njihova zavezanost tradiciji radikalnega socialnega dela in kritične evropske znanosti.

Vito Flaker

Vizija služb za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami - Str. 419

Na podlagi ugotovitev raziskave in znanja, pridobljenega v okviru študija duševnega zdravja v skupnosti (Tempus), temelji predlagana vizija razvoja skupnostne skrbi za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na naslednjih načelih: postopni deinstitucionalizaciji; ustvarjanju skupnostnih služb s poudarkom na izrabi obstoječih in navadnih resursov; večanju uporabniške solidarnosti; razvijanju in uveljavljanju metod, ki so specifične za delo v skupnosti in izhajajo iz celostne in kontekstualne obravnave človekovih stisk, želj, potreb in nuj; individualiziranju financiranja in načrtovanja skrbi; spopadanju s kulturnim izzivom in spremembami, ki jih ti procesi sprožijo; in izdelavi zakonodaje za to področje, ki bo celostno in konsistentno omogočila varstvo pravic. Vizija vsebuje tudi konkretne, kratkoročno izvedljive predloge: začetek strateškega načrtovanja na državni ravni, nadaljevanje interdisciplinarnih izobraževalnih programov, transformacija kapacitet socialnih zavodov v skupnostne službe, eksperimentalno vpeljevanje individualnega načrtovanja in financiranja, nadaljevanje in širjenje eksperimentalnih oblik duševnega zdravja v skupnosti, zagotavljanje stanovanjskega fonda za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami, načrtovanje mrež služb na »mezzo« ravni in podpiranje razvoja uporabniških organizacij.

IN MEMORIAM

Félix Guattari

O produkciji subjektivnosti - Str. 427

Psihoanalitik in politični aktivist Félix Guattari, skupaj z Gillesom Deleuzeom eden pomembnejših mislecev tega stoletja (Anti-Ojdip, Tisoč platojev, Molekularna revolucija...), je bil vključen v naš program študija duševnega zdravja v skupnosti. Zelo nas je prizadelo, ko smo konec poletja 1992 zvedeli, da je preminil, in tako seveda na žalost nismo mogli uresničiti načrta, da bi jeseni predaval v okviru našega študija. V spomin na sodelavca, ki nas je vedno navdihoval, zadnjega od ustanoviteljev gibanja alternativ psihiatriji, objavljamo predavanje, ki ga je imel decembra 1986 v Cankarjevem domu v okviru srečanja »Psihiatrija in občan«. Hkrati se spominjamo tudi njegovega pravkar preminulega tovariša Gillesa Deleuzea.

POROČILO O PROJEKTU

Vito Flaker

Študij duševnega zdravja v skupnosti - usposabljanje za psihosocialno delo - Str. 437

Poročilo govori o izhodiščih projekta, našteje udeležene partnerje in opiše osnove sodelovanja. Navede zastavljene cilje, opiše potek projekta, operativno strukturo in opredeli učinke glede na zastavljene cilje. Projekt je vzpostavil študijsko področje duševnega zdravja v skupnosti, jedro strokovnjakov za to področje, številne praktične projekte, dodatno in nanovo usposobil del osebja šole, širil vedenje o tem predmetu v slovenski strokovni in laični javnosti, vključil Slovenijo v mednarodno mrežo tovrstnih prizadevanj, oživil založništvo na šoli in vzpodbudil mednarodno publiciranje ter dopolnil knjižnični fond. Posredno je izboljšal celotni študijski proces, vzpodbudil tudi druge nove pobude na področju duševnega zdravja, poživil prostovoljne in nevladne organizacije in uporabniško gibanje. Kljub napornem delu je sodelujočim pomenil veliko osebno zadovoljstvo in izziv. Sklepamo lahko, da se bo tudi po preteku projekta njegov vpliv še dolgo čutil.

DOKUMENTA

Diana Jerman

Kronologija študija duševnega zdravja v skupnosti - Str. 445

Mojca Urek

Evalvacijski vprašalnik za študente duševnega zdravja v skupnosti - Str. 449

POROČILI

David Brandon

Tempus Fugit in Sloveniam - Str. 461

Vito Flaker

Tempus v Ukrajini - Str. 463

RECENZIJA

Darja Zaviršek

David, Altea & Toby Brandon (1995), Power to People With Disabilities - Str. 469

POVZETKI

Slovenski - Str. 475

Angleški - Str. 479

UVODNIK

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 271

Pričujočo številko začenjamo s tekstom, ki ga je za mednarodno izdajo Socialnega dela napisal Neil Thompson o antidiskriminacijskem delovanju v socialnem delu. S tem nadaljujemo serijo besedil o socialnem delu kot »politični profesiji« in hkrati vpeljujemo naslednja besedila v tej številki, ki obravnavajo diskriminacijo, zlasti dvojno. Esej Darje Zaviršek se ukvarja s tem, kako poimenovati ljudi, ki se jih drži nalepka »prizadeti« ali »hendikepirani«, in predlaga nekoliko daljši izraz »ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje«. Ali bo dolgo ime ljudem pomagalo, da ne bodo odpravljeni na kratko, je seveda vprašanje, vendar ima avtorica dobre razloge zanj. Cilj diskusije Tanje Lamovec o zakonodaji na področju duševnega zdravja je vplivati na nastajajočo slovensko zakonodajo s tega področja, da bi upoštevala potrebe in tudi zahteve ljudi, ki so zanjo zaenkrat zgolj predmet obravnave — psihiatrične paciente. Zdi se samoumevno, vendar očitno vsaj pri nas še ne splošno sprejeto, da je treba vedno, v vsakih okoliščinah in morda še zlasti v stanjih duševne stiske, upoštevati, da gre za ljudi s pravicami in svoboščinami, tudi kadar jim je odvzeta svoboda. Naslednja besedila so nekaj posebnega. Na pobudo in s strokovnim pregledom Darje Zaviršek so jih namreč napisale študentke Visoke šole za socialno delo. Ta besedila so zanimiva iz dveh razlogov: prvič, ker pokažejo razmišljanja bodočih profesionalcev v socialnem delu, in drugič, ker se ukvarjajo s temami, ki v domači literaturi niso pogosto obravnavane, čeprav praksa kar naprej zadeva obnje. Poglejmo na kratko teme, ki jih obravnavajo. Violeta Irgl v prvem prispevku obravnava dvojno diskriminacijo starih ljudi, v drugem pa aplicira »heterološko metodo« iz antropologije na socialno delo. Suzana Kristanc obravnava dvojno diskriminacijo otrok in mladostnikov. Zelo zanimiv je prispevek Sonje Puhar o diskriminaciji žensk v priporu in zaporu. Posebne obravnave — drugačne kakor moški — so deležne tudi ženske, ki se opijajo; o tem piše Urša Ogrin.

ČLANEK

Neil Thompson

V podporo antidiskriminacijski akciji - Str. 273

Avtor v članku povzame razvoj antidiskriminacijske prakse in raziskuje, zakaj je to tako pomemben vidik dobre prakse. Osvetli nekatere ključne probleme, ki so imeli pomembno vlogo pri razvijanju sedanjih pristopov k razumevanju in nasprotovanju diskriminaciji in zatiranju. Raziskane so temeljne sestavine antidiskriminacijske prakse, identificirane potencialne ovire napredku in orisane možne strategije za nadaljnji razvoj.

ESEJ

Darja Zaviršek

Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje - Str. 281

Esej je nastal ob prvi državni konferenci o zagovorništvu in pomoči za ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše, prijatelje in strokovne sodelavce, ki je bila aprila letos. To je prvič, da so v tak edukacijski program vključeni tudi sami prizadeti. Cilj konference je bil povečati moč ljudi, ki so oropani nekaterih človekovih pravic. Pri tem je zlasti pomembno, kako jih poimenujemo. Pred leti smo začeli govoriti o »ljudeh s posebnimi potrebami«, danes pa se zdi ustrezneje govoriti o ljudeh, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje. Avtorica utemeljuje novo poimenovanje in ga primerja s podobnimi poimenovanji na Zahodu. Hkrati pa prikaže součinkovanje primarne in sekundarne prizadetosti in opozarja, da uporabniki pridobijo moč, če delujejo v skupini z drugimi uporabniki in ne s strokovnjaki, ki jim odvzemajo moč ter jim namesto človekovih pravic ponujajo dobrotništvo.

DISKUSIJA

Tanja Lamovec

Ob spremebi zakonodaje o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah - Str. 287

Članek opisuje postopek prisilne hospitalizacije, kot ga vidi uporabnica psihiatrije. Nakazane so vrzeli in pomanjkljivosti obstoječega Zakona o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah. Podani so nekateri predlogi, ki naj bi bili podlaga za izdelavo nove zakonodaje, in primeri iz tujine, ki kažejo, kako rešujejo to problematiko v razvitih evropskih državah. V prvem delu je poudarek na opisu konkretnih razmer, ki jih pogojuje obstoječa zakonodaja, v drugem pa so prikazana najpomembnejša načelna vprašanja, na katera bo treba odgovoriti, preden lahko sploh začnemo pripravo nove zakonodaje. Kot zagotovilo, da se bodo določila nove zakonodaje v praksi dejansko izvajala, je nujno potrebna uzakonitev neodvisnega zagovorništva, ki ga je treba vpeljati povsod, kjer so uporabniki pridržani proti svoji volji.

ŠTUDENTSKI PRISPEVKI

Violeta Irgl

Diskriminacija starih ljudi - Str. 297

Avtorica v članku razkriva, kako se razvija diskriminacija, samodiskriminacija in ponovna diskriminacija starih ljudi. Začaran krog dvojne in večkratne diskriminacije starih ljudi se začenja z izstopom iz njihovega poklicno aktivnega življenjskega obdobja, katerega meje so družbeno določene. V družbi, ki ceni zlasti popolno produkcijsko sposobnost svojih članov, se starim z dejansko omejenimi sposobnostmi za delo prične stereotipno pripisovati tudi navidezna odvisnost, družbena nekoristnost in nemoč. Od tod tudi stari ljudje sami sprejmejo družbeno stereotipno vlogo in se slednjič prično obnašati v skladu s stereotipi o starosti.

Suzana Kristanc

Ljudje s posebnimi potrebami in dvojna diskriminacija - Str. 303

Avtorica osvetli težave ljudi s posebnimi potrebami. Ti so pogosto zaradi svoje drugačnosti, otroci pa zlasti zaradi tega, ker obiskujejo Osnovno šolo s prilagojenim programom, in zaradi dodatnih težav v okolju, kjer živijo, dvakratno diskriminirani. Vključena so doživljanja in misli otrok, ki obiskujejo to šolo, in drugih ljudi s posebnimi potrebami. Avtorica poudarja, da je treba tem ljudem zvečati možnost izbire in jim zagotoviti usluge in pravice, ki jim pripadajo.

Sonja Puhar

Diskriminacija žensk v kazenskem postopku in pri izvrševanju zaporne kazni - Str. 309

Raziskava prestajanja zaporne kazni za ženske temelji na analizi predpisov s področja izvrševanja kazenskih sankcij, zbranih podatkih v kazenskih institucijah in neposrednih pripovedih ter izjavah vzorčno izbranih obsojenk v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig. Večji del članka sestavljajo dobljeni rezultati o statusu zapornic med prestajanjem zaporne kazni oziroma pripora in o njihovem počutju in doživljanju kazenskih ustanov. Posebej je obdelana specifična ženska problematika, ki se pojavlja v zvezi z izvrševanjem prostostnih kazni. Še zlasti pa je v članku poudarjena diskriminacije zaprtih žensk v primerjavi z moškimi na številnih pravnih, statusnih in drugih področjih pri izvrševanju kazenskih sankcij.

Urša Ogrin

Ženske in alkoholizem - Str. 321

Članek govori o dvojni diskriminaciji, ki jo doživljajo ženske, ki pijejo alkohol. Ženska odvisnost postane namreč ne le vprašanje legalnosti in medicinske sprejemljivosti, ampak moralno vprašanje, ki pelje v dvojno diskriminacijo. Na začetku je opisan pomen kulture, ki določa obnašanje in vpliva na to, kako ljudje vrednotijo drug drugega ter katero obnašanje je v določeni kulturi sprejemljivo in katero ne. Temu sledi zgodovinski pregled alkoholizma pri ženskah s posameznimi primeri iz evropskih in neevropskih držav. Osrednji del pa opisuje značilnosti alkoholizma pri ženskah in družbeno gledanje nanj. Predstavljeni so tudi konkretni primeri iz intervjujev, ki smo jih opravili študentke in študentje VŠSD v letu 1994.

Violeta Irgl

Heterološka miselna metoda v socialnem delu - Str. 329

Avtorica v članku predstavi heterološko miselno metodo, eno temeljnih znanstvenih metod, ki pa je na področju socialnega dela še vse premalo znana in rabljena. Iz antropologije jo prenese v socialno delo in pokaže na nujnost njene uporabe tudi na tem področju. Heterološka miselna metoda namreč razbija predsodke do drugačnosti in pomembno prispeva k razumevanju, sprejemanju, spoštovanju in nevrednotenju drugačnega, s tem da prav nenavadnost tega drugačnega prevaja v nam lastno navadnost. S tem pa v stroko socialnega dela stroko vnaša novo kvaliteto odnosov z ljudmi.

RECENZIJA

Alenka Stante

Jocelyn Chaplin (1990): Feminist Counselling in Action - Str. 335

POROČILI

Damjana Marion

Prva državna konferenca o zagovorništvu in samopomoč - Str. 339

Marta Vodir

Poročilo z obiska Fachhochschule Dortmund - Str. 341

DOKUMENT

Vprašalnik za psihosocialne službe (IX) - Str. 343

POVZETKI

Slovenski - Str. 353

Angleški - Str. 356

UVODNIK

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 179

Kaj je antirasistično socialno delo, nam predstavi Lena Dominelli v prispevku, ki je bil napisan za mednarodno številko SD. Da je ta pojem relevanten tudi v naših okoliščinah, ne dvomimo. Rečemo lahko, da se pri nas pojavljajo zelo podobni — dobro znani — problemi kot v Evropi, o kateri piše avtorica, in da ima zato socialno delo v tej zvezi zelo podobne naloge. Mislimo sicer, da jih kar dobro tudi že izpolnjuje, čeprav še brez posebne refleksije, in prav temu streže članek, ki smo ga uvrstili v pričujočo številko. Ključna za gornji koncept je teza, ki jo razdeluje tudi Vesna Leskošek — namreč, da je socialno delo "političen poklic". Avtorica, ki to tezo (sicer v obliki vprašanja) postavlja že v naslov svojega prispevka, zadene prav v jedro stvari: socialno delo je politično tako zato, ker sledi (mora slediti, je zavezano slediti) vsakokratni politični ureditvi problematike, s katero se ukvarja, kakor— in za tukajšnji kontekst še pomembneje — zato, ker tudi samo vpliva na to ureditev. Kako in koliko vpliva, je resda odvisno zlasti od tega, koliko besede ima, pa vendar tudi od tega, kako samo (v svojih strokovnih okvirih) dano problematiko zastavi. "Tradicionalne vrednote" so, kakor vemo, dvorezen meč: po eni strani se je mogoče v njihovem imenu upirati sodobnejšim (in včasih tudi pravičnejšim — tradicionalne vrednote se pogosto ne ujemajo z načelom človekovih pravic) pristopom k družbenim problemom, po drugi strani pa sodijo k pojavu "diverzifikacije kultur" in včasih ponujajo izvirne rešitve za nekatere probleme. Na to, sicer docela stransko, a ne nepomembno razsežnost opozarjamo ob prispevku Franca Hribernika o reprodukcijski sposobnosti slovenskega kmečkega prebivalstva. Naše teme so marsikdaj povezane na nenavadne in ne najbolj očitne načine. Tako lahko o gornji ugotovitvi precej zanesljivo rečemo, da sodi v kontekst sociologije kulture, s katero se ukvarja prispevek Milka Poštraka. Seveda pa je treba tej vedi, da bi bila v pravem pomenu besede uporabna, najprej določiti splošne koordinate, in prav s temi se ukvarja avtor v tem prispevku. Veliko je razlogov, da se v socialnem delu vse bolj uveljavlja skupinsko delo, in v nekaterih vidikih je mogoče to delo primerjati tudi s psihoterapevtskim, ali natančneje, nekateri psihoterapevtski elementi so navzoči tudi v socialnem delu s skupino. Da se socialni delavci seznanijo z njimi, pa je koristno že zato, da se izognejo nekaterim pastem, ki se skrivajo v takem delu in ki jih vsaj nekatere teorije psihoterapije že poznajo. Zato uvrščamo med članke tudi prikaz pogovorne skupine starejših, ki jo vodi avtorica Andreja Grom, z veseljem pa bomo objavljali tudi druge prikaze takih skupin (družinske terapije, samopomočne skupine ipd.). Vrsto esejev spod peresa ljudi, ki jih najrazličnejše obravnave najbolj neposredno zadevajo, se pravi, samih uporabnikov storitev, nadaljujemo s prispevkom Bože Napret. Skoraj odveč je poudarjati, da gre pri tem za najrelevantnejši pogled na "obravnave"— s tem pa, če se vrnemo k tradicionalnim vrednotam, za odmik od tradicionalnega odnosa, ki ga imajo stroke pomoči do svojih uporabnikov, namreč, odnosa do objekta obravnave. Naj na tem mestu še popravimo napako, ki se je v prvi letošnji številki zapisala avtorju Bernardu Stritihu, za njim pa še uredniku pri pisanju teh vrstic: znani brazilski pedagog Freire se imenuje Paolo in ne Pablo.

ČLANKI

Lena Dominelli

Antirasistične perspektive v evropskem socialnem delu - Str. 181

Alarmanto razraščanje rasističnih napadov in porast skrajne desnice v Evropi je razgibalo evropski tisk. Javno zanimanje za načine, kako se državljanstvo redefinira na podlagi pomika na desno v evropski politiki in pod vplivom globalizacije, je manj opazno. Ta članek analizira to dinamiko in odkriva, da nastaja skupina deprivilegiranih državljanov, ki nimajo normalnega dostopa do socialnega varstva, ki je tradicionalni simbol državljanstva. Po avtoričinem mnenju ima antirasistično socialno delo pomembno vlogo pri prepoznavanju oblik izključevanja in pri tem, da se sooči z njimi v vsakdanji praksi; razpravlja o tem, kako se lahko socialni delavci lotijo problematike pri delu s temnopoltimi ljudmi neevropskega izvora. To delo zahteva priznanje, da socialno delo ni nevtralen poklic, temveč političen. Profesionalci na področju skrbstva bodo morali resno vzeti zagotavljanje državljanskih pravic, če naj njihovo delo ne prispeva k deprivilegiranosti precejšnjega števila pripadnikov neevropskih narodov, ki zakonito živijo in delajo v Evropi.

Vesna Leskošek

Socialno delo ni politično (ali pač?) - Str. 195

V zadnjih letih smo priča vedno večjim kritikam klasičnega koncepta države blaginje, ki se pojavljajo tudi kot spremljajoč pojav združevanja zahodno evropskih držav. Ob razpadu družbenega sistema in nastajajnju novih konceptov pomoči ljudem v stiski se tudi naša država pridružuje iskanju ustreznejših odgovorov, ki pa so v marsičem neprimerljivi z dogajanjem zunaj naših meja. Nova socialna politika zunaj naših meja išče ustrezne odgovore na zagotavljanje socialnih pravic, ki jih imajo ljudje, pri nas pa izdelujemo koncepte za ustreznejšo pomoč ljudem v stiski. Ta dva koncepta sta si v nasprotju, če razumemo prvega kot spoštovanje pravic posameznika, drugega pa kot pravico države, da intervenira takrat, ko se njej zdi to ustrezno. Težave ljudi oceni po svoji presoji, pogosto brez soglasja klientov. Tukaj pa se že lahko dotaknemo odvisnosti socialnega dela od konkretne socialne politike. Če je koncept socialne politike odvisen od tega, kakšna je odločitev vladajočih političnih strank, in če je socialno delo odvisno tudi od socialne politike, potem je socialno delo politično vsaj v dveh smislih: tako, da je odvisno od politike, in tako, da lahko in mora nanjo vplivati.

Franc Hribernik

Nekateri vidiki socio-demografskega položaja kmečkih družin v Sloveniji - Str. 203

Članek obravnava nekatera vprašanja socio-demografskega položaja slovenskih kmečkih družin na začetku 90. let. Na temelju statističnih podatkov popisa prebivalstva v Republiki Sloveniji v letu 1991 in opravljenega empiričnega sociološkega raziskovalnega dela smo želeli zlasti ugotoviti, kolikšna je še socialno-reproduktivna sposobnost kmečkega prebivalstva, kakšen odnos ima vitalna kmečka populacija do družine kot temeljne socialne skupine in kateri so temeljni razlogi za njeno ustvarjanje. Rezultati raziskovalnega dela so pokazali, da je za največji del anketirancev družina še vedno središčni socialni milje, ki opravlja številne nepogrešljive socialno-ekonomske funkcije. Tudi v kmečkih družinah se je zmanjšalo tradicionalno veliko število potomcev, toda reprodukcijski vzorci še vedno presegajo vse bolj kritično slovensko povprečje. Izraženo mnenje o želenem številu otrok v okviru kmečke družine pa dokazuje, da se med tem delom slovenskega prebivalstva deloma še ohranjajo nekatere tradicionalne vrednote.

Milko Poštrak

Nove perspektive sociologije kulture - Str. 217

Ena od najbolj hvalevrednih tendenc v sodobnem družboslovju je gotovo vse bolj izražena težnja po interdisciplinarnosti. Avtor v uvodu svojega zapisa najprej pogleda, kako se nakazana interdisciplinarnost odraža v polju sociologije kulture. V nadaljevanju umesti sociologijo kulture v kontekst matične discipline, torej sociologije, in ugotavlja njen marginaliziran status. Vendar se v zadnjih letih položaj sociologije kulture znotraj discipline spreminja, pač vzporedno s postopnim preusmerjanjem sociologov z vprašanj družbene strukture na vprašanja kulture. S pomočjo lanskoletnega zbornika o razvijajočih se perspektivah sociologije kulture avtor na kratko pregleda in povzame nekatere novejše tendence v okviru sociologije kulture, navede njihove vire in nakaže njihove perspektive.

Andreja Grom

Primer suportivne psihoterapije starejših - Str. 225

Veliko starejših ljudi je zaradi določene stopnje socialne izolacije osamljenih, tudi če živijo v domu, med množico. To dejstvo in predpostavka, da je ljudem lažje, če lahko govorijo (tudi o svoji osamljenosti), sta spodbudila nastanek skupine, ki jo predstavlja članek. Avtorica navede nekaj referenc s področja psihoterapije starejših, posebej pa se ustavi pri odnosu starejšega človeka do sebe, bolezni, starosti in institucije "doma za starejše". Oriše nekatere oblike skupinskega dela v domu, med katere je vpeta mala pogovorna skupina. Poda osnovne podatke o tej skupini in prikaže dve srečanji. Predstavi priprave, nastajanje skupine, najpogostejše teme, koterapijo in supervizijo. Skupina poteka četrto leto.

ESEJ

Boža Napret

Neodvisno življenje - Str. 235

Avtorica opisuje svoje doživljanje stigmatizacije na podlagi progresivnega mišičnega obolenja. Njene ugotovitve lahko strnemo v sklep, da se ekološka samouresničitev ne more posrečiti niti neodvisno od drugih niti v celostnosti samega sebe, temveč samo s sodelovanjem v širših, medčloveških procesih in v medsebojnem omejevanju. To pa kaže na naslednji paradoks: bolj ko se samouresničujemo, manj smo lahko avtonomni in samostojni, saj so soljudje tisti, ki nam dajejo prostor za samouresničevanje in sodelujejo pri razvoju naših možnosti.

POROČILO

Miroslava Gec-Korošec

Evropski kongres o rejništvu - Str. 245

RECENZIJA

Darja Zaviršek

Tanja Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup - Str. 249

DOKUMENT

Vprašalnik za psihosocialne službe (VIII) - Str. 253

POVZETKI

Slovenski - Str. 265

Angleški - Str. 268

UVODNIK

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 95

To številko vpeljuje članek, ki ga je za mednarodno številko našega časopisa napisal Joseph Canals in v katerem utemeljuje ne le to, da naj bi bila antropologija sestavni del »teoretskega ozadja« socialnega dela, ampak tudi, zakaj naj bi to bila - v čem je praktični pomen učenja antropologije za socialnega delavca in socialno delavko in v katerih točkah je prispevek antropologije še zlasti pomemben. Pozoren bralec in bralka, ki se bosta prebila skozi nekoliko težaven avtorjev stil, pa bosta v njem našla še veliko, veliko več. Antropološki blok se nadaljuje s prispevkom Darje Zaviršek, ki na svoj način aplicira in dodatno pojasnjuje veliko teoretskih postavk iz prejšnjega. »Antropologija zdravja«, ki jo vpeljuje, seveda ne pomeni nič drugega kot analizo konceptov »zdravja« in »bolezni« v različnih kulturah, kjer se nikakor ne nanašajo v vseh pogledih na isto realnost; prav tako različni pa so tudi ukrepi, s katerimi lajšajo svojo bolečino. Iz tega se lahko brez dvoma veliko naučimo o pojmovanju bolečine in o potrebah posameznikov, ki iz tega izvirajo in so tudi izražene v lokalnem idiomu. Članek Bernarda Stritiha nadaljuje v prejšnji številki začeto razpravo o prostovoljnem delu. Predstavi njegovo zgodovino pri nas in okoliščine, v katerih je nastajalo, poudari spremembe, ki so se zgodile v novejšem času in imajo marsikatero obeležje krize, in analizira izkušnje iz terapevtske kolonije za otroke s psihosocialno problematiko iz leta 1975. Franc Hribernik, ki v tem časopisu redno objavlja prispevke o družbenem položaju kmetov in kmetic, tokrat v svojem prispevku obravnava problematiko brezposelnosti na kmetih in paradoksno situacijo, v kateri ob vse večji brezposelnosti ostaja kar precej potreb po delovni sili nezadovoljenih. Svojci in skrbniki niso vedno najboljši zagovorniki osebe, ki je postala dolgotrajni psihiatrični pacient ali pacientka, vendar lahko z ustrezno strokovno podporo to postanejo, pišeta Nace Kovač in Vesna Švab. Navedeta, kaj vse lahko storijo, če se organizirajo v avtonomno organizacijo, in opišeta izkušnjo s skupinami svojcev in skrbnikov v okviru organizacije ŠENT. Glasba je ne le pomemben sestavni del splošne kulture, ampak je lahko, kot kažejo številni zgledi različnih Subkultur, celo organizirajoči dejavnik določenih skupin. Že zato lahko ob obstoječi sociologiji glasbe govorimo tudi o njeni antropologiji, kar je ena izmed ambicij knjige Rajka Muršiča Neubesedljive zvočne igre. Toda doživljanje glasbe je tudi zanimiv psihološki fenomen. Nekako na presečišče teh treh disciplin Srečo Dragoš postavlja fenomenologijo glasbe, ki je izhodišče njegove (razširjene) kritike Muršičeve knjige.

ČLANKI

Joseph Canals

Mesto antropologije v teoretskem ozadju socialnega dela - Str. 97

Članek se ukvarja z razmerjem med socialno antropologijo in socialnim delom. Disciplini imata veliko skupnih problemov; v obeh se npr. pozna teoretska kriza družbenih ved. Avtor trdi, da družbenih ved in drugih relevantnih disciplin ne smemo imeti za teoretsko osnovo socialnega dela, temveč jih moramo skupaj s sistematizacijo praktičnih izkušenj socialnih delavcev vključiti v njegovo teoretsko ozadje. Poudarjen je pomen razumevanja pogledov samih socialnih akterjev, s tem pa potreba po razumevanju od znotraj in ne v okviru od zunaj definiranih kategorij. Za artikulacijo rabe antropološkega pristopa v socialnem delu je osrednje vprašanje »drugega«. Razumevanje od znotraj in razmerje do »drugega« sta v antropološki tradiciji globoko zakoreninjena. Ta cilja se ujemata s ciljem opolnomočenja klientskih skupin, ta pa je eden poglavitnih stebrov socialnega dela.

Darja Zaviršek

»Če vidiš duhove, povej ljudem!« - Str. 109

Članek se ukvarja s temeljnimi modeli antropologije zdravja, ki so pomembni za razumevanje duševnega zdravja. Metodološki okvir sestavljajo heterologija, kulturni relativizem, koncepti telesa in spolov in medkulturne raziskave. Avtorica prikaže koncepte norosti, ki ne zdržijo medkulturnih primerjav, in analogijo med šamanom-mediatorjem in mediatorsko vlogo medicinske sestre v zahodnih družbah. Medicinski model duševnega zdravja ne upošteva bolečine. Po analizi tveganja bo grožnja neprepoznane bolečine pri osebi v psihiatrični instituciji, ki temelji na modelu disease, zvečala nevarnost samopoškodbe. Ta je lahko vidna ali pa nevidna, v smislu mortifikacje jaza. Zadnji del članka govori o izkušnjah ljudi, ki slišijo glasove, in o različnih praksah upravljanja z glasovi po svetu. S to inovacijo se model illness odmika od modela disease in približa osebnemu definiranju duševnega trpljenja.

Bernard Stritih

Prostovoljno delo v prehodnem obdobju - Str. 119

Začetki številnih prostovoljnih dejavnosti v Sloveniji segajo v čas prebujanja nacionalne zavesti. Čeprav smo s prostovoljnimi delom soustvarili temelje slovenske družbe, so postale nekatere dejavnosti žrtve idejnih monolitizmov. V prehodnem obdobju dobiva prostovoljno delo nov pomen za integracijo družbene kompleksnosti. V drugem delu članka avtor opiše primer preseganja kaotičnih procesov v notranje zelo raznoliki skupini. Razvojno krizo je mogoče preseči po poti skupnega dogovora o pravilih za prehod v nov način delovanja celote. Glavne funkcije pravil vedenja in komuniciranja v prehodnem obdobju so zagotoviti varnost vseh udeležencev, spodbujati razvoj novih idej in ne prehitevati dogovarjanja o novih načinih sožitja in sodelovanja.

Franc Hribernik

Socialna vamost brezposelnih - Str. 133

Pojav brezposelnosti postaja v postsocialističnih družbah eden najobsežnejših in najtežje rešljivih socialnih problemov. V Sloveniji se je povprečna stopnja brezposelnosti povečala od 1,4% leta 1987 na 14,4% leta 1993. Od okoli 130.000 registriranih brezposelnih oseb jih prejema socialno pomoč manj kot polovica. Kljub množični brezposelnosti so delodajalci razmeroma pogosto neuspešni, ko iščejo primemo delovno silo, zlasti, če jo iščejo za določen čas — še posebej v kmetijstvu. Posledično je treba samo za potrebe slovenskega kmetijstva poiskati letno več tisoč tujih sezonskih delavcev. Domača brezposelna delovna sila zavrača sezonska kmetijska dela zlasti zaradi težjih delovnih pogojev, nizkega vrednotenja kmetijskih del in razmeroma slabših zaslužkov v kmetijstvu.

Nace Kovač, Vesna Švab

Svojci in skrbniki kot aktivni udeleženci skrbi za uporabnike služb za duševno zdravje - Str. 143

Avtorja opisujeta poglavitne probleme, s katerimi se srečujejo svojci in skrbniki oseb z globokimi duševnimi motnjami, in možnosti za njihovo razreševanje zlasti zunaj institucij. Posebej opisujeta in poudarjata pomen samorganizacije in samopomoči na tem področju. Angleške in ameriške izkušnje samoorganizacije primerjata z našimi pobudami. Opišeta izkušnjo dela s svojci in skrbniki v okviru Organizacije za duševno zdravje Šent in na prvem slovenskem srečanju svojcev in skrbnikov oseb z duševno boleznijo septembra 1994 v Ljubljani.

ESEJ

Srečo Dragoš

Socialni vidiki glasbe - Str. 149

Avtor se sprašuje, kako je mogoče premisliti, problematizirati in izpostaviti tisto, kar je na različne načine predpostavljeno v vsaki teoretski obravnavi glasbenega fenomena. Pri tem se naveže na tri osnovne poudarke, iz katerih izhaja Rajko Muršič (podlaga tega zapisa je predstavitev njegove knjige), in sicer: da se ni dobro vnaprej zamejiti z nobeno teorijo; da utegne biti pri obravnavi glasbe produktivno sestopiti od filozofije k antropologiji; in da je posebnost glasbenega izraza prav to, kar pove naslov Muršičeve študije: neubesedljive zvočne igre. Glasbenemu fenomenu se lahko torej približamo le, če se pri tem izognemo predpostavljanju (zlasti teoretskemu), če imamo ustrezno metodo in če upoštevamo specifičnost tistega, po čemer se sprašujemo. To nas pripelje do sklepa, da ne obstaja glasba »na sebi«, pač pa jo je mogoče razumeti le znotraj socialnih interakcij — kar pa je precej drugačen poudarek od tistega, ki ga zastopa Muršič.

DISKUSIJA

Srečo Dragoš

Pripombe k osnutku Kodeksa socialnega varstva - Str. 159

POROČILO

Marta Vodeb Bonač

Seminar o prostovoljnem delu v Poljčah - Str. 163

DOKUMENT

Vprašalnik za psihosocialne službe (VII) - Str. 167

POVZETKI

Slovenski - Str. 175

Angleški - Str. 178

UVODNIK

Bogdan Lešnik

Iz urednikove beležke - Str. 3

Prvo letošnjo številko vpljujeta obsežnejša, sicer zelo različna, a po svoje dopolnjujoča se članka. Oba obravnavata ključna vprašanja o nekaterih predpostavkah socialnega dela. Bernard Stritih piše o prostovoljnem delu, ki se je pri nas kljub zadržanosti oblasti začelo že pred časom in je v tisti, lahko bi rekli pripravljalni fazi doseglo vrhunec v delu z otroki; avtor je eden izmed ključnih udeležencev in sooblikovalcev tega projekta. O tem več v eni od prihodnjih številk, v tem članku pa avtor zastavlja nekatera splošna vprašanja o usmeritvah prostovoljnega dela, ki naj ne bi streglo potrebam oblasti, ampak strank, tako da jih (v skladu z zamislijo Pabla Freire) pripravi za aktiven vstop v družbeni dialog. Stalna naloga vsake znanosti je preverjati svoje predpostavke. Če tega ne počne, obstaja resna nevarnost, da zapade na eni strani intuicizmu (tako da npr. pojmi, ki so nastali in se razvili v določenem kontekstu za določeno rabo, pretrgajo s svojo zgodovino in postanejo »samoumevni«, ali da se podobni termini, ki so nastali v različnih kontekstih in za različno rabo, zlijejo v nespecifičen »zdravorazumski« pojem) in na drugi strani golemu tehnicizmu (v stilu »ni važno, kako postopek razlagamo, pomembno je, da deluje«). Oboje je redukcija, ki oropa znanost prav tistega, kar jo dela znanost. Srečo Dragos se v svojem prispevku loti tega problema v izpeljavah, relevantnih za socialno delo, s področja fenomenologije. Enigma ustvarjalnosti zaposluje mislece že zelo dolgo, a njihove razlage so pogosto enako skrivnostne in ohlapne kakor sam pojem ustvarjalnost. Problem je podoben vprašanju inteligence. Je to dejanska (merljiva ali opisljiva) lastnost ali razsežnost koga ali česa, ali pa je zgolj hipotetični konstrukt, ki zapolnjuje vrzeli v našem (ne)razumevanju miselnih in delovnih procesov (če je to dvoje mogoče ločevati) ? Tudi Milko Poštrak, ki obravnava antropološke in sociološke razlage ustvarjalnosti, nakazuje njihovo heterogenost, celo dvoumnost. K praktičnim problemom socialnega dela nas vrneta naslednja prispevka. Metoda Mikuljan piše o pripravi ljudi na starost, kar je nedvomno problem, ki zahteva temeljit razmislek na različnih ravneh, saj je povezan z življenjskimi okoliščinami v današnjem času nasploh. Poznajo ga zlasti razvite družbe, kjer je način življenja močno individualiziran, še hujši pa je seveda tam, kjer je »razvitost družbe« bolj delna in se visoka stopnja individualizacije povezuje z nizkim življenjskim standardom. Drugi prispevek iz tega okvira je napisal Luj Šprohar in opisuje avtorjeve osebne izkušnje z izgubo vida. Seveda je treba esej - na kar navsezadnje posredno opozori sam avtor - brati »simptomalno« in ne kot »casus«, se pravi, ne kot znanstveno poročilo, ampak kot tekst, v katerem se zgoščajo, premeščajo, povnanjajo itn. številne determinante avtorjevega življenja. Specifične prikrajšanosti zaradi določene osebne okoliščine (slepote) se prepletajo s spontanimi poskusi njihove premostitve ali kompenzacije, in prav te imajo za naše razumevanje te okoliščine posebno vrednost. Vsaj omeniti velja še naslednje prispevke v tej številki: osebne izkušnje s študenti na praksi predavateljice s šole za socialno delo v Dortmundu Marte Pooth, sicer redne gostje Visoke šole za socialno delo v Ljubljani, in poročilo Mojce U rek o praksi študentov VŠSD, ki je v preteklem letu stekla po novih pravilih in s poudarjenim položajem. Na koncu številke so med Dokumenti objavljeni tudi indeksi vseh prispevkov v tem časopisu v prejšnjem letniku. Vodilni slovenski jezikoslovci in jezikoslovke so pred kratkim odgovorili na vprašanje, kako naj v slovenščini vpeljemo obojespolno izražanje, ki ga danes uporabljajo povsod, kjer so se zavedeli, da navajanje zgolj moškega spola (zlasti v javni in uradni rabi) na simbolni ravni vzdržuje diskriminacijski odnos do žensk. Naši lingvisti in lingvistke so ugotovili, prvič, da bi bilo tako izražanje prenatrpano in nepregledno, in drugič, da je tako ali tako nepotrebno, ker moški spol, rabljen na splošno, zastopa oba spola. Če se s prvim še lahko strinjamo - če bi bili dosledni, bi moralo npr. na začetku tega razdelka pisati »vodilni slovenski jezikoslovci in vodilne slovenske jezikoslovke« (pustimo ob strani sporno izvedenko za ženski spol) in nastala bi tudi zadrega, kako ohraniti obojespolno dikcijo pri glagolu -, pa se z drugim nikakor ne moremo, saj je ravno v tem razlog za vpeljavo obojespolnega izražanja. Kar strokovnjakinje in strokovnjaki za slovenščino po vsem videzu spregledujejo ali zanemarjajo, je dejstvo, da ima vsaka ustaljena raba svoj začetek in razlog - da jezik ni dan enkrat za vselej, temveč se spreminja tudi iz jeziku zunanjih razlogov. Z drugimi besedami: kakor se je to, da moški spol zastopa oba spola, začelo, tako se lahko glede na rabo tudi neha ali spremeni Pri tem ne bi bilo slabo, če bi prebrali Poštrakov prispevek in v njem Wittgensteinovo opombo: jezikovna pravila so arbitrarna (kljub temu, da imajo zgodovino, ni mogoče o nobenem reči, da je bolj zakonito kakor katero drugo), zato ni razloga, da bi kakšno bolj upoštevali kakor kakšno drugo. Iz tega seveda ne moremo izpeljati, da so jezikovna pravila nepotrebna (saj bi s tem prenehala vsaka možnost komunikacije), lahko pa rečemo, da so slovenisti in slovenistke v svojem odgovoru branili bolj določeno ideologijo kakor jezik Kakorkoli, Socialno delo bo še naprej podpiralo obojespolno izražanje, tudi kadar ni povsem dosledno, saj je le v tem upanje, da se bo sčasoma ustalilo na način, ki ne prezahteven ali neberljiv.

ČLANKI

Bernard Stritih

Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme - Str. 5

V prispevku so najprej predstavljeni življenjsko-praktični in idejno-teoretski pristopi, ki jih je razvil Pablo Freire. Njegov projekt opismenjevanja s pomočjo prostovoljnih sodelavcev je sprožil plaz različnih dejavnosti, katerih skupna imenovalca sta samoaktivnost in razvijanje generativnih tem. Oboje je pomembno za doseganje globokih sprememb v medsebojnih odnosih in družbeni komunikaciji, ki na ta način zaobseže tudi najnižje sloje. Če gledamo na prostovoljno delo kot na dejavnost, ki omogoča nove oblike in razsežnosti družbenega dialoga, potem odpade vprašanje, ali naj država podpira zlasti razvoj institucij ali naj skrbi tudi tudi za razvoj in kvaliteto prostovoljnega dela. Prostovoljno delo je konstruktiven odgovor na številne probleme neobvladljive kompleksnosti družbe in lahko prispeva k poglabljanju zaupanja v lastne razvojne sposobnosti.

Srečo Dragoš

Kako - Str. 21

Avtor izhaja iz poudarka, da je socialno delo kot tehnika (metode pomoči, veščine) potrebno, a nezadostno, socialno delo zgolj kot tehnika pa je nevarno. Nevarno je takrat, ko se ne vprašamo po predpostavkah, na katerih je utemeljen tehnični način mišljenja, ki izhaja iz nedokazane domneve o razliki med videzom in bistvom, zavajajočim in resničnim, pravilnim in naključnim, pomembnim in nepomembnim, eksaktnim in spekulativnim. Tak način mišljenja izhaja iz metafizike in je redukcionističen. Zato ga fenomenologija izrecno problematizira. Avtor se v nadaljevanju navezuje na knjigo Tineta Hribarja Fenomenologija I in opozarja zlasti na usodno spreminjanje (oženje) kriterijev o tem, kaj je resnično in kaj neresnično, ter pri tem izpostavlja domet Husserlovega pristopa in Heideggrovo kritiko, ki rehabilitira vsakdanji življenjski svet. Članek se sklene s premislekom o aktualnosti fenomenološkega pristopa za socialno delo.

Milko Poštrak

Razsežnosti ustvarjalnosti - Str. 37

Avtor predstavlja nekaj novejših zapisov o ustvarjalnosti. Ob tem se na kratko obregne ob zgodovinski kontekst, v katerega so umeščene razprave o nastanku in procesu ustvarjanja na eni strani in stališča o prepoznavanju, vrednotenju in merjenju na drugi. Odprta so tudi še vprašanja o pomenu posameznika v ustvarjalnem procesu (njegovega uma, nadarjenosti) in v razmerju s kulturnim kontekstom, z družbenim okvirjem. Najproduktivnejše so - o tem se strinja večina citiranih avtorjev - razprave, ki upoštevajo ali uporabljajo interdisciplinarni pristop. Raziskovanje ustvarjalnosti se namreč ne more reducirati zgolj na proučevanje mentalnih procesov (s čimer se največ ukvarja psihologija) ali na okolje in družbeni kontekst (sociologija), niti ni stvar zgolj spoznavanja (filozofija znanosti, epistemiologija). Upoštevati je treba tudi antropološki in zgodovinski kontekst.

Metoda Mikuljan

Priprava ljudi na starost z vidika socialnega dela - Str. 45

Starost in staranje sta objektivno dani, zadevata vse človeštvo, vsako družbo in vsakega posameznika - ni se jima mogoče izogniti, mogoče pa ju je modificirati (preoblikovati) tako kvantitativno kot kvalitativno, kakor dokazujejo znanstveniki in strokovnjaki. Na tem področju se kažejo številne naloge tako za posameznika kot za družbo in postajajo glede na procese »staranja« v razvitih državah (tudi v Sloveniji) vse pomembnejše, aktualne in potrebne. Namen in cilj socialnega dela na tem področju bi naj bila pripraviti ljudi na starost, kajti tudi od tega je odvisno smiselno in kvalitetno življenje v zadnjem obdobju. Da danes pogosto še ni tako, dokazujejo številni primeri - nekateri so opisani v nadaljevanju.

ESEJ

Luj Šprohar

Normalnost slepega - Str. 53

Avtor obravnava razliko med dvema realnostma, videčo in slepo. Pregled sega od opisa pojma slepote prek analize simbola bele palice do nekaterih avtorjevih osebnih izkušenj, ki kristalizirajo misel, da je slepa realnost le malo drugačna od videče. Avtor ima sam izkušnjo obeh in analizira razlike med njima. Osnovna misel je ta, da je slep človek v bistvu enak videčemu, le da mora zaradi specifičnih situacij realizirati nekatere želje na specifičen način. Cilj analize je boljše poznavanje slepe realnosti, torej lažje komuniciranje med različnimi skupnostmi v družbi.

POROČILI

Maria Pooth

Praksa za študente socialnega dela v Dortmundu - Str. 59

Mojca Urek

Praksa 3. letnika VŠSD v šolskem letu 1993/94 - Str. 63

RECENZIJA

Darja Zaviršek

Joyce Lishman (1994), Communication in Social Work - Str. 69

DOKUMENTA

Vprašalnik za psihosocialne službe (VI) - Str. 73

Indeksi letnika 33 (1994) - Str. 81

POVZETKI

Slovenski - Str. 87

Angleški - Str. 89