Revija Socialno delo

Ana Marija Sobočan, Sara Pistotnik, Jelka Zorn

Darja Zaviršek

Tematska analiza slavnega dela sovjetskega pedagoga Antona S. Makarenka Pedagoška pesnitev se osredotoča na dva vsebinska sklopa: a.) predstavitev ključnih metod pri delu z zapuščenimi otroki, ki so v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v Sovjetski zvezi živeli v obliki zavodske oskrbe, v otroških kolonijah; b.) analizo odnosov med spoloma v Makarenkovem delu. Metoda kolektiva je bila utemeljena v skupnem bivanju in delu otrok različnih starosti in je temeljila na socialističnih vrednotah kolektivnega izobraževanja, dela in enakosti med spoloma. Nasprotovala je večinskim vzgojnim metodam kaznovanja, medicinizacije in patologizacije, kar je naletelo na številne kritike. Pedagoško pesnitev je sovjetska cenzura večkrat popravljala, tako da je ustrezala tedanji ideologiji, zato jo je treba brati kot etnografijo kolonije in kot alegorijo »socialne vzgoje« zanemarjenih otrok. V petdesetih letih 20. stoletja je bila knjiga prevedena v slovenščino in v druge jezike republik nekdanje Jugoslavije. Avtorica opisuje, kakšen odziv je imela knjiga med tistimi, ki so poučevali socialno delo v Sloveniji. Spominske vinjete nekaterih profesorjev socialnega dela in pedagogike, ki so se ukvarjali z otroki, dokazujejo, da so Makarenkovo delo dobro poznali; blizu jim je bila njegova metodo dela z otroki in njegova kritičnost do etiketiranja in patologiziranja otrok. Avtorica ugotovi, da sledi Makarenkovega dela v socialnem delu, kolikor je mogoče sklepati iz analiz diplomskih del v letih 1957–1991 in pričevanj učiteljev, ni zaznati, in nakaže nekaj razlogov za to.

Ana Cergol Paradiž, Irena Selišnik

Demografski katastrofi obeh svetovnih vojn sta skupaj s težnjo po povojni »kulturni demobilizaciji« in vrnitvi v »normalne razmere« spodbudili več različnih pobud, ki so v javnem diskurzu poudarjale pomen dobrodelnega oziroma socialnega dela, predvsem na področju zaščite mater in otrok in še posebej vdov in sirot. Mnoge izmed teh pobud so pred drugo svetovno vojno zagovarjala in tudi udejanjala slovenska ženska društva in nekatere njihove vidne predstavnice, npr. Alozija Štebi, ki je delovala tudi v državnih strukturah za socialno varstvo. Nekatere spremembe, ki so jih te posameznice zagovarjale že pred vojno, so se uresničile takoj po letu 1945, ko se je za takšno delo pomembno angažirala tudi Antifašistična fronta žensk, veliko njenih članic pa je bilo tudi zaposlenih na vidnih položajih v okviru Ministrstva za socialno varstvo. Čeprav so na idejni ravni povojne akterke gotovo vsaj nekoliko upoštevale smernice, ki so jih začrtale feministke pred vojno, saj so med drugim mnoge med njimi delovale v ženskem gibanju že pred vojno, pa so same v svojih besedilih predvsem poudarjale prelom na področju socialne politike z razmerami v obdobju pred revolucijo.

Maja Vehar

Po drugi svetovni vojni so se v Sloveniji zgodile številne spremembe na področju odnosov med spoloma in spolnosti. Med glavnimi vprašanji so bila: povečanje zdravstvene zaščite spolnega in reproduktivnega zdravja, vprašanje splava in kontracepcije ter spolna vzgoja. Poleg opisa stanja na področju spolne vzgoje in načrtovanja družine v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja avtorica obravnava vlogo socialnega dela pri načrtovanju spolne vzgoje in izvajanju spolne vzgoje ter vprašanje, kako so bili socialni delavci in delavke usposobljeni za delo na področju spolne vzgoje. Na raziskovalna vprašanja odgovarja s pomočjo pregleda obstoječe literature in arhivskih virov.

Sara Pistotnik

Šestdeseta leta 20. stoletja so bila za socialno delo v Sloveniji formativna. Novo šolan kader se je počasi vključeval v številne družbene institucije ter razvijal socialnodelovne prakse v skladu s tedanjimi družbenimi nazori. Opisano je vzpostavljanje metod socialnega dela ob vključevanju socialnih delavk v komisije za dovolitev splava. Najprej so predstavljeni družbeni kontekst in predpisi, ki so umeščali socialno delo v odločanje o socialni indikaciji kot legitimnem razlogu za dovolitev splava. Nato so opisani napotki za strokovno delo, kakor so jih zapisale socialne delavke, ki so razvijale to področje in postopek obravnave žensk pred komisijo. Na koncu pa je navedenih nekaj razhajanj med napotki in prakso, kot se zarisujejo na podlagi različnih zgodovinskih virov. Predstavljeno je, kako so bile socialne delavke usposobljene in kako so sodelovale z zunanjimi sodelavci in drugimi institucijami. Tako je pojasnjena sistemska narava težav pri vpeljevanju socialne indikacije v prakso.

Tanja Buda

Zgodovinski pregled prakse socialnega dela s samskimi materami, ki temelji na diplomskih nalogah Višje šole za socialno delo, pokaže, da se je diskurz socialnih delavk o tej socialni temi zelo spreminjal. Socialne delavke so se v šestdesetih letih 20. stoletja trudile odzivati na potrebe samskih mater in so jih podpirale, predvsem kadar so bile v družini revščina in neurejene stanovanjske razmere. Rezultati raziskave, ki je v članku predstavljena, podpirajo tezo, da so sredi sedemdesetih let socialne delavke kljub naprednim nazorom tedanje politične doktrine v praksi imele pravzaprav tradicionalističen pogled na družino. Ta se je v osemdesetih letih nato dokončno utrdil. Prepričanje, da otrok potrebuje očeta in mater za »normalen razvoj«, je bilo v odnosu do samskih mater tako kategorično, da je mogoče domnevati, da se je socialno delo v tem pogledu razhajalo z ideologijo socializma.

Gašper Krstulović

Avtor opiše zgodovino in trenutno stanje na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji. V zadnjih sto letih so bile v Sloveniji ustanovljene številne specializirane izobraževalne ustanove, ki delujejo vzporedno z rednim izobraževalnim sistemom. Te ustanove so bile ustanovljene z namenom izobraževanja specifične populacije učencev in učenk, ki so bili zaradi različnih razlogov izločeni iz rednega izobraževalnega sistema. Večina teh ustanov deluje še danes. V delovanju institucij pa so se od njihove ustanovitve zgodile številne kadrovske, predvsem pa vsebinske spremembe, ki kažejo spremenjeno stanje na področju splošnega izobraževanja v Sloveniji in spremembe v družbenem odnosu do senzornih, fizičnih in intelektualnih ovir. Zaradi spremenjenega družbenega odnosa do otrok z ovirami in njihovega izobraževanja se je spremenil tudi način dela v specializiranih izobraževalnih institucijah, pogosto se je spremenila tudi vključena populacija učencev in učenk, čeprav deklarativen namen in najpogosteje tudi ime teh institucij ostajata nespremenjena že od njihove ustanovitve.

Jelka Zorn

Meje politične skupnosti (tj. države) so meje socialnih pravic. Izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki se je začel leta 1992, je primer sistematičnega izključevanja iz skupnosti in s tem teptanja dostojanstva in onemogočanja pravic. Čeprav ilegalizacija oseb in omejevanje socialnih pravic nista osrednji temi socialnega dela, sta z vidika etike in poslanstva poklica ključni. Raziskovalno vprašanje članka je, ali so meje socialnih pravic tudi meje socialnega dela. Avtorica izhaja iz teoretskih pojmov rasizma in strukturnega nasilja. Predstavi socialnodelovne in druge študije, ki na različne načine problematizirajo omejenost socialne države. Etnografski del članka so izjave socialnih delavk in delavcev o tem, kako se spominjajo izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ko še ni bil prepoznan kot kršitev človekovih pravic. Izkušnje izbrisanih prebivalcev in prebivalk so povzete iz drugih raziskav.

Sara Pistotnik

Darja Zaviršek

Neva Železnik

Vito Flaker