Revija Socialno delo

Mojca Urek, Juš Škraban

Roberto Mezzina

Totalne ustanove že veliko let veljajo za relikte preteklosti, vendar še vedno poberejo večino ekonomskih virov za duševno zdravje in se trdovratno upirajo spremembam. Večina reform v Evropi zdaj poskuša razviti skupnostne storitve, ki so integrirane v socialne sisteme in socialna omrežja, vendar so slabo povezane s korenito institucionalno preobrazbo. Deinstitucionalizacija je omenjena v številnih mednarodnih dokumentih, kot so poročilo Svetovne zdravstvene organizacije in Odbor ZN za konvencijo o pravicah invalidov. Čeprav obstaja pomembno soglasje glede osnovne definicije deinstitutionalizacije, ko gre za paciente (npr. odpust iz ustanove), pa je proces na splošno napačno razumljen. Gre ne le za zmanjševanje števila in zaprtje totalnih institucij ali odpust njihovih pacientov, temveč za celotno sistemsko spremembo, še več, za popolno transformacijo psihiatrije v smeri skupnostne skrbi za duševno zdravje. Deinstitucionalizacija mora biti poglavitna strategija za premagovanje starih oblik zatiranja ljudi z duševnimi težavami in ovirami ter za mobilizacijo virov in podpore za njihovo okrevanje in socialno integracijo. Skupnostne storitve lahko promovirajo odziv na potrebe in uresničevanje pravic do državljanstva z aktivacijo virov in priložnosti. Italijanska izkušnja, še posebej ta v Trstu, dokazuje, da je to mogoče, če delujemo na način, ki spodbuja subjektivnost, krepitev moči, okrevanje in socialno vključenost, pri tem pa upoštevamo človekove pravice (npr. načelo odprtih vrat, nobene prisile). Za dokončanje deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja potrebujemo sinergijo človekovih pravic, pristopov, osredotočenih na posameznika in okrevanje, ter obsežne, učinkovite in odzivne skupnostno usmerjene storitve.

Juš Škraban

Članek temelji na triletnem akcijskoraziskovalnem projektu, katerega namen je bil varovani oddelek v posebnem socialnovarstvenem zavodu preobraziti v skupnostne službe. Avtor predstavi rezultate raziskave, ki so povezani s ključnimi vidiki postopkov nameščanja na varovani oddelek in odpusta z njega. Pri namestitvah imata ključno vlogo ceremonija ponižanja in skoraj povsem nekritično sprejeta avtoriteta izvedenskih mnenj. Na relativno nizko število odpustov vplivajo dejavniki, ki izhajajo iz koncepta ogrožanja, občutka odgovornosti, sistemske umeščenosti varovanih oddelkov in naravnanosti osebja. Avtor ugotavlja, da sklep o namestitvi na varovani oddelek v praksi pomeni dostop do oskrbe, ki je (napačno) pogojen s premestitvijo. Socialnodelovne metode predstavljajo dobre temelje za spreminjanje trenutnega stanja v skladu s človekovimi pravicami in za produktivnejše ravnanje s tveganji zunaj zavoda.

Joanna Fox, Shulamit Ramon, Raf Hamaizia

Čeprav so službe za duševno zdravje v Združenem kraljestvu od konca 20. stoletja deinstitucionalizirane, so ženske z (mejno) osebnostno motnjo pogosto prisilno sprejete na zaprte psihiatrične oddelke zaradi visoke stopnje samopoškodovanja. Avtorice opisujejo evalvacijo uvajanja inovativnih intervencijskih metod, ki so poleg dialektične vedenjske terapije na oddelku Daffodil spodbudile samoodgovornost uporabnic storitev pri skrbi za svoje duševno zdravje. Evalvacija vključuje individualiziran fotoglas, intervjuje s hospitaliziranimi pacientkami in poročila izvajalcev približno vsake tri mesece. Metoda fotoglas je uporabnicam storitev omogočila snemanje fotografij, ki prikazujejo njihove izkušnje na oddelku; to je bila podlaga za vsebino intervjujev. Inovacije so spodbudile okrevanje in krepitev moči uporabnic storitev, k izboljševanju kulture na oddelku pa so občutno pripomogle vrstniška podpora in osebe, ki so strokovnjakinje za svoje osebne izkušnje stiske. Preliminarne ugotovitve kažejo, da lahko učinkovita kultura vključevanja takšnih strokovnjakinj in uvedba novega modela storitev zagotovita kontekst za deinstitucionalizacijo znotraj ustanove. To je potem vzorec za prihodnje izvajanje bolnišničnih storitev.

Vito Flaker

Vključevanje uporabnikov je glavni smoter preobrazbe institucij in tudi njeno glavno sredstvo, vendar pa zaradi drugih »pomembnejših« nalog organizacije praviloma ostane ob strani. Vključevanje je negacija izključevanja, s katerim totalne ustanove homogenizirajo družbo in ustvarjajo razvrednotene, odklonske vloge. Vključevanje se stopnjuje od zgolj navzočnosti in udeležbe prek navezav do poistovetenja in pripadnosti skupini in poteka na osebni, organizacijski ravni in ravni skupnosti. Skupščine (terapevtske skupnosti) so med izrazitejšimi načini, kako zagotoviti vključevanje uporabnikov v procesu preobrazbe. Vendar morajo, da dosežejo svoj cilj – samoupravljanja in osebne afirmacije udeležencev – biti odprte, demokratične in zares odločati o za udeležence zares pomembnih zadevah, sicer ostanejo le ceremonija, še huje, orodje nadzora, discipliniranja oz. manipulacije. Takšen način odločanja in udeležbe mora vztrajati tudi po preselitvah in razpršitvi stanovalcev, pri tem vključevati skupnost in njej prispevati. Vključevanje uporabnikov pomeni tudi nujno dodajanje kolektivne, skupnostne dimenzije sicer pogosto individualno zasnovani oskrbi in omogoča, da skupnost postane akter oskrbe (ne le njeno krajevno določilo). Vloga strokovnjakov je omogočati takšne procese, hkrati pa tudi zagotoviti oporo pri vključevanju. Hkrati pa nekdanji izključenci z vključevanjem poresničijo skupnost. Izluščili smo torej štiri obraze vključevanja: samoupravljanje oskrbe, podporo pri vključevanju, obnavljanje in krepitev mrež ter skupnostne akcije. Te moramo upoštevati in izvajati hkrati, saj vsaka dimenzija zase pogosto ni dovolj pa tudi krepijo druga drugo.

Katarina Mauch

Eno od ključnih vprašanj dezinstitucionalizacije je pogosto, kje bodo ljudje v skupnosti živeli po tem, ko se preselijo iz zavodov. V preteklosti so se v Sloveniji kot ena od najpogostejših (organiziranih) oblik preselitev iz zavodov vzpostavile stanovanjske skupine. Čeprav so bile na začetku mišljene zgolj kot prehodna oblika oz. vmesna postaja med življenjem v instituciji in neodvisnim življenjem v skupnosti, strokovnjaki in uporabniki opozarjajo, da stanovanjske skupine niso najustreznejši način ustvarjanja prostora za ljudi, ki se vračajo iz institucij v skupnost, saj se v njih pogosto reproducira institucionalna kultura. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšni prostori so ustreznejši in kako jih ustvariti. Članek predstavi uporabniško perspektivo ljudi, ki so bili v okviru projekta »Dom na Krasu« kot stanovalci zavoda na različne načine vključeni v proces dezinstitucionalizacije, in odločanje glede poteka preselitev v skupnost. Čeprav naj bi imeli ključno vlogo v procesu dezinstitucionalizacije, so se preselitve v projektu pogosto zgodile brez resničnega vključevanja in možnosti odločanja o tem, kje, s kom in kako bodo živeli. Članek sporoča, da so vključujoči in ustrezni prostori za preselitev ljudi iz institucij lahko samo tisti, ki jih ustvarjamo skupaj z uporabniki.

Bojan Šošić, Esmina Avdibegović, Nejra Tinjić, Vahid Djulović

Po koncu vojne v Bosni in Hercegovini (1992–1995) se je začel proces reformiranja služb za duševno zdravje, ki se je osredotočil na razvoj centrov za duševno zdravje v skupnosti kot hrbtenice dezinstitucionalizirane oskrbe za posameznike z duševnimi težavami. V tem obdobju je bilo ustanovljenih več uporabniških združenj, katerih cilj je bil okrepiti glas uporabnikov storitev pri oblikovanju razmer za izboljšanje njihovega položaja in polno sodelovanje v družbi. Cilj članka je analizirati izzive in perspektive pri razvoju uporabniško vodenih organizacij in pobud v Bosni in Hercegovini kot pokonfliktni in tranzicijski skupnosti. Avtorji poskušajo odgovoriti na vprašanji, kako in v kakšnem obsegu pokonfliktne in tranzicijske razmere ponujajo priložnost za razvoj uporabniško vodenih pobud. Pri iskanju odgovora je bila uporabljena metoda študije primera uporabniško vodene organizacije s 25-letnimi izkušnjami. Ugotovitve kažejo, da so ključni pri izkoriščanju priložnosti in spopadanju z izzivi neodvisnost, spretnosti medsebojne pomoči, demokratično upravljanje organizacije, vključevanju vseh uporabnikov v razvoj in izvajanje pobud, odprtost za sodelovanje, vključevanje v socialno mrežo ter pripravljenost za učenje in prenos znanja.

Jošt Cafuta Maček

Članek je nastal na podlagi študijske prakse, ki so jo študentke in študenti Fakultete za socialno delo v študijskem letu 2015/16 izvedli na treh taborih v Srbiji, in sicer v treh različnih zavodih za ljudi s težavami z duševnim zdravjem. Prikazana je povezava med demokratičnimi načeli dezinstitucionalizacije in potrebo po njihovi vpeljavi v visokošolski sistem poučevanja in izobraževanja. Poudarek je na specifični obliki poučevanja in ustvarjanja znanja o dezinstitucionalizacijo in zanjo na taborih dezinstitucionalizacije. Posebna pozornost je namenjena vplivu taborov na proces dezinstitucionalizacije in taboru kot metodi učenja socialnega dela. Prikazano je, kako lahko ugotovitve o demokratizaciji odnosov in ustvarjanju znanja v skupnosti uporabimo tudi pri razvoju izobraževanja za socialno delo.

Nataša Novak

Predstavljena je pomoč koordinatorke obravnave v skupnosti uporabnici z dolgotrajnimi težavami z duševnim zdravjem in prejemnici varstvenega dodatka pri obnovi hiše. Opisano je, kako in zakaj je koordinatorka prevzemala vse več obveznosti, saj drugih pomočnikov ni bilo na voljo, hkrati pa je še vedno spoštovala integriteto in samostojnost uporabnice, saj je imela ta ves čas pomembno vlogo pri odločanju o postopku prenove in zbiranju finančnih sredstev. Posledica njunega sodelovanja in individualnega načrtovanja je bila, da je uporabnici po zaslugi prijav na razpise, donacij in dodatkov ob epidemioloških ukrepih vlade v treh letih uspelo privarčevati dovolj za obnovo strehe, vodovodne in električne napeljave, oken in dimnika.

Tone Vrhovnik Straka

Suzana Oreški

Andraž Rožman